Včeraj sem bila na juhah. Najprej sem si za kosilo naredila gobovo juho, zvečer pa juho z brokolijem.
Zopet sem šla hodit, in sem naredila še 3 ali 4 dodatne kilometre, ker sem šla še v Italijo.
Tam sem pogoljufala dieto s sladoledom. In res nimam kakšnega pametnega izgovora. Načeloma ga tko ne rabim, ker goljufam sebe.
Jaz verjamem vase in vem, da si bom nekoč skuhala popolne polnozrnate testenine, vendar to ni bilo ta dan. Tokrat so bile premalo kuhane. Ker sem jih pozabila probati, preden sem vodo stran zlila.
Vsaj zelenjava, ki je bila zraven je bila odlična in je malo pripomogla k temu, da je bilo kosilo sprejemljivo.
Popoldne sem šla malo hodit, no oblekala sem se za teči, ker kaj vem, kaj me prime kje na pol poti. Vendar sem tokrat celotno pot prehodila in še v en hrib sem zlezla po stopnicah, tako da ni bilo prehude drame, ker nisem nič tekla.
Zvečer sem bila potem lačna kot da 5 dni ne bi jedla, pa sem malo pretiravala s pico in nato še tortico. Ups. Ampak dobra stran je, da sedaj nimam več pic in jih nekaj časa ne bom več jedla.
Naredila sem si pomfri, ker sem imela krompir za porabiti. Bil je mlad, in se mi ga ni dalo lupiti, zato sem ga najprej skoraj do konca skuhala, potem pa še ocvrta, da je malo hrustal.
Zvečer sem si naredila rižoto s čebulo.
Prvi dan nazaj v Gorici je tudi pomenilo, da moram iti v trgovino, po hrano. Lahko poročam, da imajo v Hoferju najboljše avokade. Glih prav zrele in zelo dobre.
Kaj več od tega dne, čeprav je bil zelo lep nisem imela, ker me je začela popoldne boleti glava in grlo, in vročino sem dobila. Fun, fun, fun.
Že dan prej sem si kupila zelenjavo, ker sam si kuhala sama.
Tako sem tako za kosilo kot večerjo, jedla šampinjone z tono zelenjave. In dejansko sem bila sita ves dan.
To se mi na te dneve redko zgodi. Možno, da je bil kriv tudi stres, ker sem mogla po trgovinah, ker sem baje odrasla, in moram sedaj za na šiht imeti oblečene srajce. Čeprav, meni so moje majice z Minionsi ful bolj všeč. Film mi ni bil toliko.
Mati je skuhala široke rezance. Ker ima ona rada sir v njih, nisem komplicirala in so bili s sirom.
Zvečer sem pojedla preostanek rezancev, ki jih je bilo glih za dvakrat v usta dati in čez še eno višnjevo tortico.
Najbolj fascinantno je bilo, da čeprav je tortica bila sadna, je bila neverjetno suha. To moraš biti prav poseben talent, če mene kdo vpraša.
Po pravici povedano ne vem kaj sem jedla včeraj. Za večerjo sem si naredila preostanek rižote. Potem zvečer sem si na kos kruha namazala gorčico, gor sem dala še tanko rezino sira in na koncu polovico banane. Bilo je bolj prebavljivo kot se sliši. Preostanek banane sem pojedla s kečapom. Pač se mi je zdelo, da bo šlo skupaj.
Za kosilo je bil pomfri in jusna zelenjava, ter solata.
Ponovno beljakovinski dan, za povrhu še družinsko kosilo. Seveda je imela mati zopet en kup problemov, ki si jih po mojem mnenju naredi sama.
Za kosilo sem jedla kuro in filano papriko s blitvo.
Za večerjo sem si naredila jajčno omleto s kupom zelenjave in sirom.
Razen kosila je dan minil precej mirno.
Najprej sem jedla sadje in zelenjavo čez dan, zvečer sem pa rekla fuck it all in šla v McDonald's.
Glede na razmere doma, je včerajšnji dan minil brez večjih pretresov.
Mati je skuhala pašto z zelenjavo, kasneje sem jo nagradila z tortico. Za večerjo sem kupila jaffa tortico in nutella banana tortico. Obe sta bile neverjetno sladke, ampak sem preživela. Seveda nisem obeh pojedla sama, ampak sem ju dala na pol, tko da sem polovico vsake pojedla.
Popoldne sem bila pri sestri, ker se je pohvalila, da ima ogromno bazilike in sem jo šla oropati. Po pravici povedano, je bil pogled na njeno baziliko dosti žalosten, ker je pustila, da ji je vsa bazilika šla v cvet. Res žalostno. Seveda sem nekako jaz kriva, da se je to zgodilo, ker ji nisem povedala, da je treba cvetove stran poščipat. Kasneje mi je naredila še predavanje o Savini Atai in dan je bil popoln.
Drugi dan doma in že prva težava. Mati in sestra sta si zamislili, da gremo jesti v gostilno.
Problem je bil, ker bi lahko jedla riž, krompir in stročnice. Samo škrob. Seveda smo se skregali, ker se mi zdi neumno, iti v gostilno in si naročiti samo krompir ali rižoto. Na koncu sem seveda šla, ker se mi ni dalo poslušati teženja.
Naročila sem si pohane šampinjone s prilogo, ki je bila seveda pomfri, in solato. Če sem mislila, da me bodo pustili pri miru, sem se seveda zmotila. Sestra je bila nekaj let nazaj precej neuspešno na ločevalni dieti in je o mojem izboru imela kar nekaj stvari za povedati. Najbolj me je presenetilo, da je ni motilo to, da so tako gobe kot pomfri pečeni v 10l olja, kar seveda ni niti blizu konceptu zdrave hrane. Motilo jo je to, da so gobe povaljane v jajcih, moki in drobtinah. Ker te sestavine niso škrobne. Obraz-stena. Na koncu se je potolažila, da je to nadomestilo za kruh.
Za večerjo sem si nato naredila tisti riž, s paradižnikom in baziliko, in je bilo prav fino.
Sprejela sem pogumno odločitev in sem šla domov domov. Zakaj pogumno? Ker moji mami razložiti, kaj jesti kateri dan je huje od kvantne fizike. Od danes naprej si kuham sama.
V torek na mojem potovanja iz Gorice do Celja, sem se ustavila v Ljubljani in sem si privoščila kitajsko hrano.
Najbolje od vsega je bilo, da sem lahko, ker je bil beljakovinski dan, privoščila pekočo juho. Ta del mi je bil najbolj všeč, ker mi je ta juha osebno nekaj najboljšega kar se da dobiti v kitajski restavraciji.
Po juhi sem nadaljevala s piščancem v zelenjavi in z arašidi. Mislim, da se zadevi reče piščanec Gong Bao. Jed toplo priporočam, ker je res dobra, čeprav tistim, ki ne marajo pikantne hrane ne bo všeč. Vendar obljubim, da ne peče preveč. Ravno dovolj, da ti odpre sinuse.
Priloga je seveda njihov riž, ki sem si ga prisparala, da sem ga imela za naslednji dan.
Zvečer sem šla v Celju še na kebab, ker ni čisto po dieti, vendar nič hudega. Je prav noro pasal.
Dvojna objava. Ker sadno zelenjavni dan, ki mu sledi še vodni dan.
Ta dva dneva se vrtita okoli paradižnikove juhe in lubenice in melone. In pečenih banan in fig.
Tudi vodni dan, ker se mi zdi, da bi umrla, če ne bi nič jedla. Ampak jem manj in spijem več vode. Tudi to je nekaj.
Kalorični vnos na My Fitness Pal sem znižala. Čeprav se počutim odlično, se teža nekako nikamor ne premakne. Po eni strani se sekiram, po drugi pa spet ne. Ker počutim se odlično. Kavbojke, ki sem jih kupila tri mesece nazaj mi vztrajno lezejo dol, in na splošno mi večina hlač leze dol.
Odjedla sem dva meseca, še en mesec me čaka. Potem pa konec. Kaj bo pa najprej, bom pa še videla.
Na ta dan me je malo zaneslo. In sem malo pretiravala.
Pizza, mac&cheese, in še kos tiste rulade, ki sem jo naredila.
Ampak mi je pasalo. Očitno je bil takšen dan.
Ugh, še dobro, da si zapisujem kaj sem jedla v My Fitness Pal, ker drugače bi bilo malo težko napisati, kaj sem jedla 4 dni nazaj.
Prodajalka v trgovini je precej smešno pogledala, ko sem ji rekla, da bi imela 200g krompirja in 300g zelenjave. Še bolj smešno je bilo, ker je 200g krompirja predstavljalo natančno 2 pečena krompirja. Njen pogled v stilu "A si prepričana?" me seveda ni odvrnil. Izkazalo se je, da je bil ravno prav, do drugega kosila. V bistvu sem imela krompirjev dan, ker s si doma naredila nekakšen restan krompir, bolj na hitro je bilo vse skupaj. Z ogromno čebule.
Porcija je bila dovolj velika, da mi je ostalo malo še za večerjo, in dan je spravljen pod streho.
Včeraj je bil dosti dolgočasen dan, sploh kar se tiče hrane. Za kosilo in res pozno večerjo sem si naredila solato s paradižnikom, sirom in feta sirom.
Za kosilo sem si naredila piščančje zrezke.
Počasi se tudi približuje konec meseca, tako da še malo.
Ugotavljam, da je prenašanje sadno zelenjavnega dneva odvisno od mojega počutja.
Tokrat je minil dobro, nisem bila preveč tečna, niti preveč lačna, in ni sem mi jedlo vsega kar ne smem.
Jedla sem itak enako kot vsakič. Zelenjava na sto in en način. No pretiravam, juho in zvečer bučke in melancana popečene. Nič drastičnega. Sploh pa zej itak praznim hladilnik, ker grem domov in moram vso zelenjavo pojesti. Ker če je spet kaj domov prinesem mati ne bo srečna.
Zadnjih nekaj OH dnevov sem kar se tiče kosila precej dolgočasna. Polnozrnata štručka in čokolado mleko. Ampak mi paše ta kombinacija, tako da se ne pritožujem.
Za zelo pozno kosilo sem pa grešila. V obrambo naj povem, da če bi jedli kdaj hamburger iz Dolge Njive, bi vedeli da je bil vreden greha. Skupaj s tistim pomfrijem. Resno, če boste šli kdaj poleti čez Soško se morate obvezno ustaviti. Poceni in dobro.
En dan prej sem naredila tudi rulado brez pečenja, tako da ko sem prišla domov, sem pojedla še dva res tanka kosa te rulade, in z njo sem zaključila dan.
Če koga zanima recept, lahko originalni recept dobite na okusno.si, vendar sama sem ga spremenila. In sicer:
Testo:
200g Albert keksov
100g temne čokolade
40g temne metine čokolade
40g masla
Whisky
Jogurt
Albert kekse sem zmlela v blenderju. Čokolado in maslo raztopila na pari. Nato oboje zmešala skupaj. Testu sem dodala še malo whiskya, drugače se da rum, vendar ga nisem imela. In ker je bila masa presuha sem dodala približno 40g jogurta. Seveda je rum/whisky po želji, in jogurt po potrebi. Pospravila v hladilnik, da sem vmes naredila nadev.
Nadev:
200g bele čokolade
30g kokosove moke
20g masla
Maslo in belo čokolado sem na pari stopila in dodala kokos. Ker je bila masa precvrsta, sem dodala še pljunek smetane za kuhanje.
Postopek:
Testo sem razvajala na približno pol centimetra debeline na prozorni foliji. Da se mi testo ni lepilo na valjar, sem ga posula z grenkim kakavom. Ko sem imela sexy pravokotnik, sem gor namazala nadev in nato zvila s pomočjo folije. Rulado sem tesno zavila v folijo in dala v hladilnik. Po treh urah, sem jo poskusila in je bila super.
Ima pa ta bomba 750 gramov in na 100g okoli 350 kalorij. Čeprav sem se sedaj spomnila, da ne vem, če so notri všteti tudi keksi. Ampak verjetno so.
Kaj bi popravila?
Če jo bom še kdaj naredila, bi dala v testo več keksov in manj čokolade. Poleg Albert keksov bi dodala notri še Grancereale kekse. V nadev pa več kokosa in kaj drugega namesto bele čokolade.
Škrobni dan. Življenje sem si olajšala z nakupom zelenjave na žaru in pečenega krompirja. Tistega v kosih, ne pomfrija. Čeprav bi raje pomfri, ampak postan res ni dober. Čeprav tudi ta v kosih ni bil nek presežek.
Teči zopet nisem šla, ker dež. In ker se mi res ni dalo. Pa še depresijo sem malo furala.
Doma sem si naredila ponovno rižoto s čebulo. In jo imela za pozno kosilo in kasneje še večerjo.
Kaj več drastičnega se ni zgodilo. Uspelo mi je pa celo, da že en teden nisem stopila na tehtnico, tko da naslednjič ko bom, bo presenečenje. Upam, da pozitivno.
Z My Fitness Pal se lovima nekje okoli 100 kalorij premalo, tko da počasi mi bo en da uspelo doseči dovolj kalorij.
Uspelo mi je iti teči. Malo sem šla zaradi teka samega, malo zato, da spučem misli. No, pri čiščenju misli ni pomagalo.
Včeraj sem naredila sirov štrudl, danes sem ga imela za zajtrk. Za kosilo sem si naredila piščančja jetrca. Za večerjo bo ponovno štrudl.
Bi napisala še kaj več, ampak se bo razvilo v samopomilovanje in res depresiven blog.
Tisto vino... Ja ane, bila sem slaba k prasc. Začelo se je zjutraj z največjo črno luknjo lakote na tem svetu. In z muckom.
Kako mi je uspelo, da včeraj nisem po jedla vsega, na kar s pomislila, bo ostala skrivnost. Ker lahkoto bi pojedla vse kar bi si naredila. Brez se ustavit.
Včeraj sem bila tako na pohanju. Pohan oslič, pohan piščanec. Oboje z litrom limoninega soka. Za večerjo omleta s paradižnikom in sirom. In ja, vem da pohanje ni kul, sam doma nimam pečice, tko da ja.
Tek je odpadel. Ne toliko zaradi dežja, ampak ker živeti nisem mogla.
Po pravici povedano, me je že malo minilo blog pisati. Do diete me še ni minilo. Lahko rečem, da sem dejansko sedaj padla v nekakšen ritem. Počasi lahko tudi rečem, da vidim in čutim rezultate. Odlično.
Sadno zelenjavni dan je bil ponovno dolgčas. Sadje, sadje, sadje zjutraj in zelenjava, zelenjava, zelenjava popoldne in zvečer.
Zvečer sem si privoščila prav posebno sadno solato, ki se ji reče rdeče vino. Vse kar na to temo povem je, upam da mi ni na ta dan potekal pasuš. Ker sramota.
Oh, dan ko lahko jem sladko. Že prejšnji dan sem se odločila, da bom za kosilo jedla sezamovo štručko in čokolado mleko. Ker mi je prav zapasalo. Pa še nostalgija na kvadrat je bila.
Za kosilo sem si naredila testenine, mislim da so bile pirine, s česnom in paradižnikom. Bilo jih je malo, tko da sem bila kasneje še zmeraj lačna, vendar sem spila dovolj vode, da ni bilo pretirane krize.
Manj sem jih pojedla zato, da sem lahko šla z dokaj praznim želodcem teči. Ker drugače ne gre. Vendar sem ponovno pretekla celotno progo, dobrih tri kilometre in pol. Je bilo pa težko. Vsaj trikrat sem se hotela ustaviti vmes. Prvo polovico sem se spodbujala z mislijo na palačinke, drugo polovico pa z mislijo na sladoled. Očitno je delovalo, ker sem tekla skoraj minuto hitreje na kilometer, kot poprej. Ni slabo. Sem bila zelo zadovoljna sama s seboj na koncu.
Kot sem že omenila, po teku sem si naredila eno debelo palačinko, ki je bila nekakšna mešanica palačinke in šmorna. Z rozinami in ko sem jo razrezala na osem kosov, sem na vsakega dala še košček čokolade. Kasneje sem si privoščila še metin sladoled. Najlepše pri vsem skupaj je to, da mi je ostalo skoraj 300 kalorij v dobrem. Vsaj tako pravi My Fitness Pal.
Počutim se odlično. In postaja mi jasno zakaj nekateri ljudem naredijo 250 selfijev dnevno. Ker danes bi jih tudi jaz najraje naredila.
Odločila sem se, da bom hodila teči vsak dan razen na sadno zelenjavne dneve. Predvsem zato, ker na ta dan precej težko spravim skupaj tisti 1700 kalorij, ki naj bi jih pojedla v enem dnevu. Poleg tega, pa rabim tudi počitek.
Čeprav se zaenkrat še težko spravim teči, mi vseeno uspe dvignit rit. Je pa super ko končaš, si cel prešvican in skočiš pod tuš.
Se mi je pa zalustalo pomfrija. Ampak sem se mu uprla. Če bi imela pečico, bi si ga naredila, tko pa na olju si ga nisem hotela narediti. Tko sem si naredila pire krompir s porom. Za večerjo sem si pa prihranila nekaj krompirja in si naredila motovilec s krompirjem.
Pa sem na polovici. Trenutno sem na 84 kilogramov, ampak niham za pol kilograma gor in dol. Kot vedno sem nad številko razočarana ampak ko se pogledam v ogledalo sem pa zadovoljna z napredkom. Žal mu je edino da nisem naredila before fotke. Ma nič hudega.
Kar me trenutno najbolj teži je to, da bi pojedla na kilograme sladkega. Dobesedno. Dejte mi eno čokoladno torto, tko pet kil težko in jo bom pojedla. Mogoče se bom potem v postelji jokala, da mi je slabo, ampak pojedla jo bom.
Včeraj sem šla teči, ponovno. Pretekla sem malo manj kot prejšnjič, kakšne 100 metrov manj, ampak krivim soparo.
Naredila sem si prvič v življenju lignje. Sem preživela. To me je najbolj skrbelo. Nafilala sem jih s sirom in slanino, nekaj sem jih pustila praznih, zraven sem pa še prepražila cvetačo in por. Glede na to, da sem jih naredila prvič, so bili odlični.
Zvečer po teku sem si naredila omleto s paradižnikom, čez pa gorčico in nacho sir.
Ker sem ponovno fantazirala o vsem mogočem sladkem, sem še pojedla polovico temne čokolade, ki je tehtala natančno 36g. Seveda sem dobila nekaj idej, kaj sladkega bom jedla jutri, ko imam ogljikove hidrate, ampak samo če se mi bo dalo packati.
V hladilniku sem imela skoraj en mesec grozdje. Kar je precej zaskrbljujoče. Ne zato ker ga nisem prej pojedla, ampak da je zdržal tako dolgo. Na koncu sem že dvomila, da bi ga sploh pojedla, ker da ti en mesec stvar zdrži v hladilniku je malo grozljivo. Vendar sem ga. Nekje zadaj v glavi sem bila prepričana, da ga bom jedla medtem ko delam. No, napaka. Pojedla sem ga v eni uri in nadaljnje štiri ure sem se nacejala z vodo, ker sem bila lačna.
Doma si za spremembo nisem skuhala juhe, čeprav me je zelo mikalo. Sem pa naredila zelenjavo, ki sem jo malo prekuhala, da je še zmeraj hrustala. Melancane, cvetačo, por, čebulo, še arašide sem dodala za malo kalorij, paradižnik. Porcija, ki je nastala it tega bi lahko resnično nahranila štiri člansko familijo, če bi zraven jedli še meso in krompir. Sama sem bila vseeno lačna po treh urah.
Večerja mi je bila paradižnikova solata s porom in čebulo. Uspela me je, da je bila točno takšna kot jo naredi mati. Najprej sem bila zelo ponosna nase, po petnajstih minutah sem se pa spomnila zakaj ne maram mamine paradižnikove solate. Ker me začne peči zgaga zaradi čebule. Si bom zapomnila za naslednjič. Mogoče.
In ker sem smotana in se ne morem upreti sladkemu, sem pojedla preostanek torte. Bila je je samo četrtina, tko da ni bilo prehudo.
Ker sem pojedla torto, je My Fitness Pal ponovno pokazal, da sem pojedla dovolj za ta dan. Drugače bi bila pa okoli 300 kalorij v manjkotu.
Dan po teku. Kako je lepo ko te nič ne boli. Z "nič ne boli" mislim bolečino, zaradi katere živeti ne moreš. Itak, da so me noge bolele, ampak tista prijetna bolečina, ko veš, da si prejšnji dan naredil nekaj dobrega zase.
Za kosilo sem jedla polnozrnato štručko, ker sem bila lena zjutraj in si nisem nič pripravila. V trgovini pa imajo na toploteki meso, meso in še enkrat meso. Ko sem prišla domov sem si naredila polnozrnate testenine s tartufato in čemažem. Bolj na suho je bilo vse skupaj in po pravici povedano sem dvomila v okus. Ampak se je izkazalo za odlično.
No zvečer sem se pa končno lotila tiste torte, ki sem jo kupila dva dni nazaj. In je pojedla pol. Ups. Ampak je pa My Fitness Pal povedal, da sem zadostila kalorijski vnos za ta dan. Prvi. Vse je za nekaj dobro.
Včeraj sem šla teči! In pretekla sem dobre tri kilometre in še par tristo metrov zraven. Čeprav Runkeeper pravi, da sem naredila 4.3 km, moram en kilometer odbiti, ker je to pot, ki sem jo prehodila. Za ogrevanje in da se malo raztegnem prej. Te tri kilometre sem pretekla v enem kosu, sicer zelooo počasi, vendar bom prišla nazaj v bivšo formo. Sicer pa tako ne tečem za hitrostne rekorde, ampak ker mi paše. Pa še špeh se topi zraven.
Kaj sem pa jedla? Če se prav spomnim, sem imela za kosilo paradižnikovo solato s fižolom in koruzo. Ko sem prišla domov sem si naredila manjše kosilo polento, zraven pa omako z bučkami, koruzo in gorčico. Ker nisem imela kakšne druge ideje.
Po teku sem pojedla skuto v katero sem narezala eno nektarino. To sicer ne paše v škrobni dan, vendar nisem imela ničesar drugega visoko beljakovinskega in res si nisem želela, da mi naslednji dan noge odpadejo.
Mogoče kdo pogreša podatke iz My fitness Pal, vendar zadnje par dni res nisem bila vestna in nisem ničesar vpisovala.
Torek ni bil zame nič kaj zabaven. Že prejšnji dan je bilo hudo, posledično sem bedela do štirih zjutraj in vstajanje on devetih ni bilo nič kaj prijetno.
Kot že kar nekajkrat sem bila presenečena, kako izguba kilogramov neverjetno vpliva na moje hormone. Sem razvila teorijo, da se količina hormonov ne uskladi s količino mene in pol jih je preveč in potem rata štala. Ne toliko pri fizičnih funkcijah, malo tudi, ker prvi dan menstruacije ni bil najbolj prijeten. Ampak bolj pa psihični ravni. Čeprav sem dokaj dobro poštimala stvari v glavi, me je ponedeljek in kasneje tudi torek ubil. Skoraj. Neverjetno kako iz treh minimalnih težav rata za celo galaksijo zajebov. Ki to sploh niso, ampak moji možgani tko delujejo.
Na telovadno sploh nisem pomislila, sem pa pomislila na torto, ki sem si jo šla kupiti, vendar je kasneje nisem pojedla. Čeprav sem se prej dve uri jokala, zakaj sem tko lena, da se mi ne da po torto. Pol me pa razumi, če lahko. Še sama se ne.
Ponovno sem si naredila tortilje, in sedaj lahko rečem, da sem jih uspešno porabila in kakšen mesec jih gotovo ne bom več jedla. Za kosilo na šihtu sem jedla paradižnikovo solato s sirom in tuno. Večerja mi je bila lubenica.
Kaj dosti volje nisem imela, vem pa, da se moram dobro pripraviti na naslednji mesec, da me ne potolce tako kot me je tokrat. Čeprav pojma nimam kako.
Glede tega sadno zelenjavnega dne še nisem pogruntala, kaj druga bi jedla, razen juhe.
Juha je tko elegantna za narediti in potem jo lahko ješ ves dan. Tokrat je bila na tapeti bučkina juha s cvetačo in uspela mi je čudovito. Prav fino kremasta je bila, zapasalo mi je tudi, da bi bila malo kisla, zato sem jo začinila s kisom.
Ker je bil sadni dan sem se odpovedala telovadbi, predvsem zaradi pomanjkanja hranil, ki bi jih potrebovala po vadbi. Ker si res nisem želela tedna preživeti v bolečinah. Poleg tega sem se pa še odločila kaj naj naredim z Insanity. Naj nadaljujem, pustim ali kaj. Nisem se seveda nič odločila.
Ok, resno. Ne smem si več privoščiti, da ne pišem bloga sproti.
Ker sem imela v hladilniku kakšen teden ali dva suh kruh, sem se odločila, da si bom naredila kruhove cmoke, ki so se kasneje spremenili v kruhovo štruco. Ker sem bila neverjetno lena, nisem šla v trgovino po jajca in mleko, posledično mi je štruca prav elegantno razpadla. Ampak nič hudega, vse se poje.
Za zraven sem si naredila paradižnikovo omako, ki je prav super pasala.
Zvečer sem si naredila šmorn, oz debelo palačinko, logično, brez jajca in mleka, ker ju nisem imela. Je bilo vseeno dobro. Narezala sem ga na šest kosov in na vsakega dala še en košček metine čokolade. Bilo je kar dobro.
Po večerji sem se pregrešila s tremi pivi. Ko sem prišla domov sem ravno zaradi piva pojedla še polovico sezamove štručke s paradižnikom in malo majoneze. Vendar ne zato, ker bi bila lačna, no malo sem bila, ampak bolj zato, da naslednji dan ni bilo mucka.
Kar se tiče telovadbe, se mi je Insanity zameril. Ker 4 dni rehabilitacije je preveč. Tako, da nisem nič telovadila.
Insanity max 30. Noge mi bodo odpadle zaradi njega. Najmanj. Zanimivo, mi je da 30 minut kar hitro mine. Vsaj nekaj. In koordinacija. Te sploh ni. Kako so oni na posnetku sposobni v različne smeri premikati okončine mi tudi ni jasno. Moje okončine so delale vse drugo, sam tisto ne kar bi mogle. In ko sem se osredotočila, so noge delale prav, roke pa kr neki. Ali obratno. Komedija. In ta problem imam jaz. Jaz, ki sem dobila najmanj 10 pohval od gejev, kako dobro plešem. Svašta. Upam, da bo čez čas tudi koordinacija prišla za menoj.
Priznam tudi, da nisem delala normalne vadbe, ampak tisto prilagojeno. No, začela sem z normalno vadbo, pol ko nisem več mogla usklajevati gibov rok in nog sem prešla na prulagojeno. Je malo počasnejša, ampak mi je vsaj polovico vaj uspelo narediti. In tam imajo še eno, ki se ji reče "samomorilski burpee". In res je samomorilska. Sploh če nimaš pod nogami prave površine za telovaditi in ti podloga za vadbo drsi sem in tja, in še ko imaš potne roke, ki ti drsijo na podlagi. Ko sem tretjič skoraj predstavila obraz tlem, sem se ji odpovedala. Ampak sem nadaljevala prejšnjo vajo, da nisem bila pri miru. Prvi Max out sem naredila pri 7 minutah in 44 sekund. Če sem prav razumela, je to ko ne moreš več in si privoščiš pavzo. Vse nadaljnje pavze sem imela takrat ko so bile nacrtovane. Kar dobro, se mi zdi.
Jedla sem testenine v omaki, po vadbi sem pojedla pizzo, kasneje pa še 100g Domaćice. Vmes pa sadje.
In obvezno se moram nehat tehtati vsak dan. Ker že malo meji na obsesijo.
Počasi izgubljam tele dneve. Predvsem v smislu štetja. Sej je fajn vedeti, da sem že 35 dna na dieti, ampak po datumu smo bili četrtega avgusta in pol me malo zmede. Všeč mi je, ker mi ni več treba gledati na koledar, kateri dan sledi, ker sem se navadila zaporedja. Mogoče imam edino problem s "kaj bom jutri jedla?". Ampak še ni prehudo.
Včeraj sem jedla solato z zeljem, rukolo, krompirjem in koruzo. Popoldne pa blitvo z pire krompirjem. Česar sem naredila toliko, da sem postala resnično lačna tik pred spanjem. Bila je ena tistih lakot, ko veš, da nimaš šans, da boš zaspal s praznim želodcem. Zato sem pojedla še eno banano in jo zalila z izdatno količino vode. Sem pa že prej se hotela vreči na finto, tako da sem spila ogromno vode. Edini efekt so bili pogosti obiski WCja.
Kile se zaenkrat ne premikajo nikamor. In ne vem točno zakaj. Možno, ker nisem telovadila. Možno, ker pojem ful manj sadja, kot sem ga na začetku. Oboje se bo z današnjim dnem spremenilo. Sicer vem in se zavedam, da je cifra na tehtnici samo cifra in da je počutje v lastnem telesu pomembnejše. Ampak priznajmo si, da je fajn videti, ko se številka manjša.
Dobila sem briljantno idejo. Tortilje. Doma sem imela čufte, ki sem jih narezala prepražila s paradižnikom, bučkami in papriko. Dodala zvrhano žlico čilija. Ker tortilija mora peči. Ker nimam pečice, da bi jih lahko malo zapekla, s toasterjem se mi pa ni dalo ukvarjati, sem v omako na koncu kuhanja vrgla še sir.
Prvotna ideja je bila, da bi naredila smetanovo omako s sirom, vendar ker sem ful pametna, sem pozabila doma solato z zeljem, rukolo in hrenovkami, tako da sem ves dan jedla nektarine. In posledično bila ZEEEEELO lačna.
Ko so bile tortilje pripravljene, naredila sem tri. In sploh niso bile tako nasitne, kot sem pričakovala, da bodo. Sploh po dozi sira, ki sem ga dala noter, sem po vrhu namazala, no bolj stisnila iz tube nacho sir. Ker nacho sir mora biti nekje v bližini tortilij.
Tortilje so pekle prav fino in bile so resnično dobre.
Zvečer sem mislila, da sem lačna, zato sem se lotila tiste solate, ki bi morala biti za kosilo. Po dveh, treh vilcah sem ugotovila, da ne bo šlo in če bi pojedla še eno vilco solate, bi verjetno bruhala. To je to, od hrane.
Mislim, da sem pripravljena, da bom lahko jutri začela z vadbo Insanity max 30, in bom videla kaj se bo zgodilo.
Včeraj me je PMS prijel in scotal po celem stanovanju. Nekako tako, kot pri Mortal Kombat lahko narediš Fatality na koncu. Razbije nasprotnika na prafaktorje. To mi je naredil PMS. Seveda sem imela sadno zelenjavni dan, kar je najhuje pri vsem skupaj.
Dan se je začel zmerno. Potem ko sem polila breskov smoothie in mi ga je ostalo kakšen deci, sem šla kuhati zelenjavo juho.
Seveda sem jo pojedla s polnozrnatimi krekerji, ker... ne vem točno zakaj. Pol ure po juhi se mi je začelo sanjati o sladkem in povsem lagano sem iz hladilnika vzela zadnjo čokolado kremo, ki sem jo naredila dva dni nazaj in jo pojedla. Brez kakršnekoli slabe vesti.
Potem do večera nisem več grešila. Pojedla sem preostanek juhe. Do okoli polnoči, ko se mi je začela pred očmi prikazovati najbolj mastna s sirom založena pica. In vse bi se dobro končalo, če ne bi imela doma sira, ki sem ga na koncu itak pojedla. Pustila sem ga en košček, da lahko rečem, da nisem vsega pojedla.
Lahko rečem, da na sadno zelenjavni dan imeti PMS je hudič. Ko že itak ne dobiš dovolj kalorij za živeti. In ne dobiš normalnih sestavin v hrani, te udari še to. Obol.
Beljakovinski dan. Kot da bi se mi Thor prikazal. Vsaj po teh dveh sadnih dnevih.
Za kosilo sem si kar v trgovini kupila piščančje zrezke že narejene, seveda so bili pohani, ki sem jih izdatno začinila z limoninim sokom. Ker pohanja pač ni brez limone.
Presenetilo me je, ker sem bila po kosilu še zmeraj lačna, vendar sem pojedla breskev, in nato pila veliko vode. Posledica je bila, da ko sem prišla ob petih domov, sem bila lačna kot zmaj.
Za večerjo sem si naredila piščančje zrezke na žaru in smetanovo omako z gobami, bučkami in sirom. In bilo je odlično. Seveda je sedaj problem, ker imam v hladilniku sir, ki me zelo mika. Ampak bom zdržala. Ziher.
Hrbet se počasi izboljšuje in resno upam, da bodo trije dnevi počitka pomagali, da lahko naslednji mesec začnem s Insanity Max 30.
Današnja objava bo kar za dva dni skupaj. In sicer za včeraj in danes.
Včeraj ni bilo nič posebnega, imela sem sadno zelenjavni dan, in nekje do treh popoldne sem fantazirala o enem takem fajnem zrezku. Prav videla sem ga pred očmi. Ob približno istem času sem ugotovila, da imam danes vodni dan. No, potem so mi do konca dneva pred očmi plavali zrezki, ribe, pašta, krompir in pač vse kar sedaj ne smem jesti.
Današnji vodni dan pa... No, ni prav nič vodni. Zaenkrat še. Enkrat v preteklosti so me že nasrali, da sem se šla vodni dan, in takrat sem si nekje ob petih popoldne naredila največjo porcijo pašte, kar sem je premogla pojesti. Tako, da sem se odločila, da bom imela danes še en sadno zelenjavni dan, vendar se bom potrudila, da bo več vode kot hrane. Al pa vsaj smoothie-jev.
Verjetno se do konca dneva ne bo zgodilo nič drastičnega, če pa slučajno se bo, pa napišem še eno objavo.
Včeraj se mu nisem mogla več upirati in me je popolnoma premamil. Sendvič namreč. Čeprav je imel noter mozzarello se nisem kaj dosti sekirala. Seveda bi jo lahko pobrala ven, ampak potem sendvič ne bi bil več tako dober.
Za kosilo sem si naredila ajdove ali mogoče pirine rezance, ne vem točno, s tartufato in bučkami v smetanovi omaki. Če bi lahko, bi to jedla ves naslednji mesec, ker je bilo odlično.
V soboto sem naredila kao pesto iz bazilike, v resnici sem pa baziliko narezana res na drobno, no, kolikor je šlo. Nekega dne ko bom imela nasad bazilike, si bom kupila sesekljalnik, do takrat se bom pa noža posluževala. V glavnem, narezano baziliko sem zmešala s stopljenim kokosovim maslom in vse skupaj dala v hladilnik. In moram reči, da je tole ful bolje od prejšnjič, ko sem baziliko spasirala s paličnim mešalecem in zalila z repičnim oljem. V naslednjo rundo bi lahko poskusila dati česen, ali pa čemaž. Bom videla.
Seveda sem si privoščila tudi sladko, po sendviču sem pojedla eno Mars čokolado. In čez kakšno uro ali dve, še drugi košček. Kupim vedno tisto, k sta dve noter. Zvečer mi je pa padel cuker in sem si na zadnji jabolčni zavitek namazala fake Nutello.
Telovadba je včeraj ponovno odpadla, ker sem po delu komaj hodila, ko sem pa morala stati je pa to predstavljalo neverjetni problem.
Včeraj sem si nategnila hrbet. No, eno mišico al nekaj tam zadaj, spodaj pri kolku. Seveda se sedaj premikam k 80 let stara ženica. Ko sem prišla domov, sem dala južno kuhat, tople murke, potem sem pa šla izvajati jogo. Po jogi je bilo malo bolje, vendar bodo potrebne ponovitve. Veliko njih. Telovaditi si trenutno ne upam, da s hrbtom ne bo še huje. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi jogo delala dvakrat na dan, zjutraj in zvečer. Če ima kdo kakšen nasvet, kako tole nadlego odpraviti, na dan z besedo.
Zjutraj sem si naredila smoothie z melono in avokadom. Po dvanajsti sem pa jedla mineštro, ki mi je uspelo, da je bila res gosta, vendar se fižol ni dovolj skuhal, tko da je tudi hrustala.
Premagal me je tudi tisti čips, ki sem ga kupila teden al dva nazaj, ampak nekako sploh nisem imela slabe vesti, ker sem ga pojedla. Včasih se človek pač mora prekršiti. In ker je bil škrobni dan, prekršek ni bil tako hud.
Zadnji teden se mi tudi dogaja, da vsak dan stopim na tehtnico, no in čeprav sem včeraj jedla čips, je danes tehtnica pokazala eno kilo manj.
Ko se gledam v ogledalu, sem res zadovoljna s tem kar vidim, in po pravici povedano, si trenutno sploh ne predstavljam, kako bo, ko bom imela še 5 ali 10 kilogramov manj. Mislim, da se bo čakanje na prehodu za pešce še podaljšajo, ker me že zej noben ne vidi.
Se mi zdi pa zanimivo, da čeprav imam manj kilometrov kot prej si ne upam obleči kavbojk. Kavbojke so itak ultimativni pokazatelj resničnega stanja.
Včeraj sem si privoščila čevapčiče, ki sem jih elegantno zažgala, ker sem me kuhanjem kosila čistila stanovanje in sem jih pač pozabila premešati. Vendar ni bilo tako hudo, da gorčica ne bi pomagala.
Ker sem včeraj skoraj ves dan čistila stanovanje, sem se zvečer odpovedala telovadbi, ker me je že ta prva "telovadba" dovolj spotila. No, ziher ne toliko, kot bi me ta prava ampak po skoraj 5 urah čiščenja sem bila uničena.
Za večerjo sem si naredila skuto z borovnicami, ter se spomnila, da skuta še zmeraj tko zagatna kot je bila včasih.
In to je to, od včerajšnjega dne.
Neverjetno ampak včeraj sem šla spati s polnim želodcem. Ne polnim, da ne bi mogla živeti, ampak sita.
Res je, da sem poguljofala z riževimi polpeti, ampak bili so res mali in pojedla sem samo kakšne 4, mogoče 5.
Razen solate sem dan večinoma preživela na Smoothie-ih, ker se mi res ni dalo včeraj gristi melone in nektarin. Lenuh, kaj naj.
Danes sem se tudi tehtala, in nobene spremembe. Zaenkrat tičim na 86 kilogramih. Ampak dokler ne gre gor, je vse v redu.
Ena izmed stvari, ki jih opažam pri tej dieti je, da se mi je koža neverjetno izboljšala. Predvsem videz, izginili so namreč skoraj vsi mozolji in mozoljčki, ki sem jih imela na obrazu, in po rokah ter ramenih. Verjetno posledica tega, da ne jem več toliko sladkega in čokolade, ter da sem občutno zmanjšala vnos mlečnih izdelkov. Moram reči, da mi je všeč.
Spopadala sem se z dejstvom, da nimam pojma kaj bi jedla na pašta dan. Ker pašta je postala že dolgočasna. In sem se spomnila, da imam doma Kus Kus. Odlično. Tako sem naredila zelenjavno omako v katero sem praktično spraznila hladilnik. Bučke, korenček, kumare, paradižnik.
Kosilo je bilo odlično, hladilnik je pa pospravljen. Za večerjo sem pojedla še preostanek metinga sladoleda in dan je bil zaključen.
Telovadba je bila pa neverjetno naporna. Sem se odločila, da bom sedaj telovadila zvečer oz. medtem ko se mi kuha kosilo. Takrat se najbolj spotim, poleg tega sem pa tako utrujena na koncu, da se mi res ne da kaj več početi. Počasi se tudi bliža konec meseca in začela sem iskati nov izziv za naslednji mesec. Če ima kdo kaj na zalogi, kar naj deli z menoj. Bistveno je, da je telovadba za celotno telo.
Naslednji mesec se še ne bom spopadla z burpees, jih bom prišparala za september.
Da se lahko ričet pokvari, res nisem vedela. Očitno posledica visokih temperatur in moja neumnost, da ga nisem pospravila v hladilnik. Ampak, lekcija naučena. In seveda, večerja uničena.
No, po tem fijasku, sem si naredila solato z zeljem, rukolo, fižolom in koruzo. In mi je celo uspela, ker je bila res dobra. Kasneje sem razmišljala, da bi jo lahko jedla vsak večer, ne glede na dan.
Za druga dva obroka sem imela rizi bizi.
Telovadba je bila včeraj neverjetno naporna. Komaj komaj sem se prebila čez njo. Neverjetno res.
Danes je beljakovinski dan. In zato sem včeraj hodila gor in dol po trgovini in se zmrdova nad različnimi vrstami mesa. Ne me narobe razumeti, meso imam rada. Nisem vegetarijanka. Ampak s tole dieto pojem veliko več mesa, kot bi ga normalno. In sem se ga že že malo naveličala. Predvsem, ker bi lahko rekla, da sem glede njega precej izbirčna.
Jem mleto meso, piščančje in puranje zrezke. Včasih si privoščim jetrca, mogoče enkrat na leto biftek, pozimi obvezno tatarski biftek, ter ribe. Ampak ribe so že povsem druga zgodba. Ne smejo imeti, glave, kože ali kosti, tako, da si z njimi ne dajem veliko opravka. Morske sadeže imam rada, ampak delati to sedaj doma, pač ni opcija. Sploh ker stanovanje smrdi še en teden po njih.
No, in sem hodila gor in dol po trgovini in razmišljala, kaj bi danes jedla. In sem se spomnila. Lahko je jajca in sir. Vendar samo to je dolgočasno. Zato sem si naredila solato s paradižnikom, papriko, jajci in mozzarello. Začinila nisem nič, ker sem pozabila, ampak so se okusi vseeno zelo super premešali in je bila solata odlična.
Za popoldansko kosilo sem si naredila omleto z jajci, mletim mesom in mozzarello. Danes so večinoma na meniju jajca, ker jih moram porabiti, drugače bodo šla v maloro.
Za večerjo še ne vem, kaj bom jedla, ampak verjetno jajca. So mi glih še tri ostala in mogoče kakšne bučke zraven.
Sedaj pa grem malo potelovaditi, preden se najem.
Končno sem opazila prve spremembe na telesu. Zdi se mi, kot da me je res pol manj skupaj kot mi pravijo. Tudi trebuh je manjši. Fuk ročke počasi izginjajo. In počasi dobiva telo obliko peščene ure. Res sem zadovoljna. Čeprav tehtnica še zmeraj kaže groznih 86 kilogramov. Očitno številka res ni vse.
Včeraj sem si privoščila dva kosa zelenjavne lazanje. Ne naenkrat seveda. Čeprav sem po drugem kosu malo zajebala, ker sem kmalu po njem pojedla še rumovo kroglico s sladoledom. Kar je bilo preveč in sem bila tako polna, da bi lahko šla kar bruhati. Seveda nisem šla, počutila se pa nisem dobro. Meje so pomembne.
Včeraj nisem telovadila. Čeprav bi morala. Nameravala sem zvečer, ko bi se malo ohladilo, vendar sem ob devetih zvečer bila že napol v spancu, do desetih me pa ni bilo nikjer več.
Ta dieta je naravnost čudovita. Mogoče sem samo danes malo bolj navdušena nad njo, ker sem jedla špinačo in pire krompir, ampak res obožujem oboje in oboje premalokrat jem.
Torej je bil današnji dan čudovit. Razen telovadbe, kjer sem resno razmišljala, da je danes ne bi opravila in celo, da bi začela telovaditi vsak drugi dan.
Vendar sem zvečer, razgrnila podlogo, poiskala navodila, zašvicala tako, da mi bodo do konca meseca dali Švicarsko državljanstvo in po pol ure prečrtala še en dan na koledarju. Mislim, da če se bom naslednji mesec spopadla z izzivom burpees, bo mačji kašelj. Ne bo, ampak upam lahko.
Po vadbi sem pojedla še paradižnikovo juho, ki sem jo zajebala, in je bila na koncu bolj sok, kot juha, in tehnično sem jo spila, ne pojedla na žlico.
Malo me je strah jutrišnjega dne, ker se zbudim že ob sedmih zjutraj in grem delati. Kar pomeni, da bom prvih šest ur preživela na sadju, kar pa nisem naredila še nikoli, odkar sem na tej dieti. Upam, da ne bo prehudo. Sem dobila v trgovini zelene banane, tko da bom verjetno preživela.
Also, zakaj zelene? Ker so mi zrele banane ogabno presledke in ker jih tako ali tako ne smem jesti, če želim ostati diabetes free.
Dan ogljikovih hidratov je dan, ko lahko jem sladko. Tko, proper sladko, ne samo zdravo sladko. In dan ogljikovih hidratov je edini dan v ciklu, ko sem mi ne luštna sladkega. En dan ali dva dni prej fantaziram, kako bom jedla tortico, pa kremšnito, pa sladoled v kavi in še kaj se najde. Dva dni nazaj mi je bila največja želja, da bom jutri lahko jedla kruh namazan z margarino in marelično marmelado. Ko sem se zjutraj zbudila, sem pomislila na kruh in margarino in naslednja misel je bila "meh". Sem šla delati v kavarno in niti ena od tortic mi ji preveč ganila.
Na koncu dneva, sem pojedla tortico, vendar samo zato, ker nisem imela več pašte in sem bila ob osmih zvečer precej lačna.
Sumim, da je na delu neka obratna filozofija, kjer tisti dan, ko lahko jem sladko, me le-to ne gane preveč.
Čeprav po pravici povedano, se mi sladkega sploh ne lušta preveč. In to mi je ful všeč.
Telovadba pa postaja že toliko težka, da ne morem v enem sklopu narediti vseh vaj, temveč si jih razdelim na polovico.
Preizkušam novo teorijo. Verjetno marsikdo ne ve, da dnevno popijem vsaj 6 litrov tekočine. V to tekočino spada predvsem voda in limonada. Včasih domač bezgov sok z limonado, ampak zelo redko. Raznih alkoholnih pijač in kave ne štejem v to kvoto, ker vsi vemo, da oboje dehidrira telo.
Kako sem začela piti tako veliko vode? Lani sem opazila, da me pogosto boli glava. Ko sem izločila nekaj tipičnih dejavnikov (premalo spanja, premalo hrane, premalo telovadbe), sem s pomočjo ene izmed milijon aplikacij za telefon ugotovila, da sem takrat spila slab liter in pol tekočine na dan. Če. Torej je bil moj cilj, da spijem vsaj 3 litre tekočine dnevno. Kaj hitro sem ta cilj povečala na 4 litre, nato 5 in na koncu 6. Zanimalo me je predvsem, ali lahko pridem do 10 litrov na dan. Vendar tega nisem poskušala, ustavila sem se pri šestih litrih.
Kot zanimivost naj povem, da je zdravnica prejšnji teden, z enim pogledom v moje grlo ugotovila, da pijem zelo veliko tekočine. Ko sem ji povedala koliko, sem mislila, da bom mogla ji oči pomagati iskati po tleh. Opozorila me je, da je sicer dobro, da pijem toliko, sploh če hujšam, vendar da moram paziti, ker si z vodo "izpiram" pomembne minerale in vitamine in še neke druge snovi, ki jih telo potrebuje za delovanje in jih ne more tako hitro nadomestiti. Nekako tako, nisem si najbolj zapomnila, ker sem pri zdravnikih vedno v nekem utopičnem stanju, da potlačim strah.
No, svetovala mi je, naj poleg vode pijem tudi isotonične tekočine, in pol ure kasneje sem bila v eni izmed bodybuilder trgovin, kjer sem postala ponosni lastnik enega kilograma isotoničnega prahu.
In sedaj nazaj k moji teoriji. Vsako jutro do prejšnjega tedna sem se zbujala, kot bi me tramvaj povozil. Kakšne trikrat ali štirikrat. Bila sem utrujena, možgani mi niso najbolje delovali. V bistvu sem imela občutek, kot da imam namesto možganov v glavi dehidrirano spužvo. Precej neprijeten občutek. No, po pogovoru z zdravnico sem začela malo vrteti kolesje v glavi in prišla, do teorije, da se mi to mogoče dogaja, ker čez dan ogromno spijem, in imajo možgani na voljo dovolj tekočine, ponoči pa pač nisem takšen talent, da bi v spanju pila. Tudi, ni možnosti, da se sredi noči zbudim, da bi naredila požirek vode. Spim k top. In ker spim po sedem ali več ur na noč, je to verjetno šok za telo in predvsem možgane, postanem do jutra tako dehidrirana, da so posledice takšne kot so.
Sedaj že skoraj dva tedna pijem skromne 4 litre na dan in vsako jutro se zbudim normalno. Ni več utrujenosti, spužvastih možganov, jutra so prijetna. No, in to je to od moje teorije. Seveda bom tako nadaljevala in bom videla kaj se bo razvilo naprej.
Lahko se pohvalim, da sem si za včeraj skuhala najboljšo mineštro ever. Notri sem dala stročnice, korenček, koruzo, grah in krompir. Čeprav je najprej izgledalo, da bo vsega skupaj premalo, je nato izgledalo, da bo vsega skupaj preveč, izkazalo se je pa da sem naredila ravno prav. Med jedjo sem dodala mineštro tudi polnozrnate krekerje, tako da je bil obrok popoln.
Priznam, počasi mi zmanjkuje stvari o katerih bi pisala. Se mi zdi malo dolgočasno vsak dan pisati o tem kaj sem jedla in kako sem telovadila in kako naporna je bila telovadba. Vse skupaj zavzame dva odstavka, in to se mi zdi premalo.
Se bom potrudila in našla kaj, da zadeva ne bo tako dolgočasna. Obljubim nič ne, ker pol se lahko zgodi, da ne bom mogla držati obljube.
Včeraj sem se zbudila malo lena in se budilko iz osmih zjutraj potegnila na deveto in pol. Oz. pol deseto po domače. Posledično se mi je zdelo, da nimam dovolj časa, da se pripravim in vse uredim.
Telovadba ratuje že toliko naporna, da moram vsako vajo prekiniti za kakšne trideset sekund, da pridem malo k sebi in nadaljujem do konca. Naredim pa vse. Opazila sem, da bi rabila drugo podlogo za vadbo, ker na trenutni zelo drsim, ko se spotim. Kar je največji problem pri plankanju, ko se mi zdi, da mi bo odneslo roko in bom z obrazom pozdravila tla. Zaenkrat bom probala situacijo rešiti s brisačo, in če to ne bo pomagalo, bom pač šla v šoping.
Za kosilo sem imela pohane piščančje zrezke, ki sem jih mogla najprej dodobra popivnati z brisačo, ker maščoba. Ne, da imam kaj proti maščobi, samo ne maram preveč mastnih reči.
Doma sem nato jedla hamburger in še pol pleskavice s solato. Pleskavico samo zato ker sem bila požrešna. Za večerjo sem pojedla še preostanek pleskavice.
Opazila sem, da mi je na beljakovinski dan pogosto slabo in da se mi vrti. Mogoče preveč mesa na en dan. Bom naslednjič meso zamenjala za jajca ali skuto, sam da testiram svojo teorijo.
Trenutno lahko rečem, da sem precej zadovoljna sama s sabo in s svojo postavo. Edino trebuh me moti. Verjetno bi me motile tudi noge in rit, če ne bi ves čas nosila kril, ki odlično prikrivajo velikost obojega.
Mati me je včeraj obvestila, da ne bi bilo slabo, če bi začela uporabljati cimet, ki pomaga pri hujšanju in znižuje krvni sladkor. Predvsem zaradi slednjega, je to dobra ideja, čeprav je cimet nekje zraven kumine po nagravžnosti. Moram ugotoviti, kako si ga nevidno podtakniti v smoothie.
Ne vem točno, ampak mislim, da mi sadno zelenjavni dan ni najbolj všeč. Ne vem točno zakaj, ker manjka mi ne ne nič.
Jedla sem gobovo juho s polnozrnatimi krekerji, kasneje še pol melone in zvečer stročji fižol, ki sem ga popekla na maslu in dodala čez gorčico. Nekje sredi dneva sem začela fantazirati o torticah in štrudlu. Najprej sem svoje fantazije potešila s pestjo neslanih arašidov. Nato še z eno. In nato še z eno. Za dobro mero sem pa polizala še žlico fake Nutelle.
In ja, čeprav sem rekla, da se diete ne bom držala k pijanci plota, me je vseeno malo pekla vest zaradi Nutelle. Sam jebat ga, počutila sem se bolje in to je konec koncev najbolj pomembno.
Današnji dan je bil pester. Telovadila še nisem, sem pa prehodila okoli 10 kilometrov, vendar nameravam opraviti še vadbo, malo kasneje. Opazila sem tudi, da sem malenkost pridobila na kondiciji, saj sem danes lezla v nek minimalen hribček. Če ne bi telovadila, vem da bi na vrhu tistega hriba verjetno padla v komo in se ne bi pobrala vsaj pol ure, dihala bi pa k slon nadaljnji dve uri. No, nič od tega se ni zgodilo. Na vrhu hribčka sem dvakrat globoko vdihnila in to je bilo to. Odlično.
Danes sem imela tudi zaenkrat samo en resen obrok in sicer metuljčke v bučni omaki, ki jih nisem pojedla ravno veliko, in prvič sem postala lačna okoli petih popoldne. Tako, da mogoče se mi je začel želodec krčiti, tko, da to je super.
Kasneje sem pojedla še dve kepici After Eight sladoleda, sedaj pa čutim, da sem še malo lačna. Zaenkrat se odločam, ali bi si naredila res majhno porcijo pašte, ali bi se zadovoljila samo s sadjem. Vendar mislim, da se bom odločila za pašto, ker kolikor se poznam, bom bedela vsaj še šest ur, in na koncu mi bo dopizdilo in si bom ob polnoči kuhala pašto. Kar pa seveda ni najbolj pametno.
Tako, da je današnji dan že skoraj zaključen, jutri pa dalje.
Zadnje dni se zbujam neverjetno utrujena, včeraj sem pa dosegla vrhunec.
Čeprav res nisem imela volje za telovadbo, sem jo vseeno opravila, v svetem prepričanju, da me bo zbudila in mi poslala kri po žilah. No, ni delovalo. Poleg tega, da sem bila še bolj utrujena, se povrhu postala še tečna. Dovolj tečna, da sem šla sama sebi na živce.
Ker ni bilo ravno največ volje s hrano nisem komplicirala in sem si enostavno skuhala rižoto s paradajzom in česnom. In, ja. Spet. Ne morem pomagati, ampak okus mi je res dober. I do konca je še okoli 20 škrobnih dni, tko da me mogoče celo mine do takšne rižote, do takrat.
Imela sem celo namen jesti ves dan rižoto, vendar sem popoldne videla, da jim je v restavraciji ostal krompir iz pečice, tako da sem imela en obrok krompirja.
Kaj drugega drastičnega se ni zgodilo, tako da to je to, od včerajšnjega dne.
Jutro se je začelo tako, da sem se zbudila čisto sprana in utrujena, k da bi ponoči pretekla maraton ali dva. Kot vsako jutro sem se sprehodila mimo tehtnice, nato pa jo gledala kakšne 10 minut. In vem, da sem včeraj rekla, da še ne vem kdaj se bom tehtala, in da se danes verjetno ne bom, je firbec zmagal. Na koledar sem lahko vpisala cifro 86,5. Lahko tudi, da je je prava cifra 86, ampak ne vem točno, ker imam predpotopno mehansko tehtnico, ki je ziher starejša od mene. Ampak ustavila se je okoli 86. Tako, da danes hodim okoli s pavjim repom.
Zakaj imam predpotopno tehtnico? Ker sem imela digitalno, ki je pa vsakič, ko sem se stehtala pokazala razliko do 2kg. Na koncu sem ugotovila, da če jo premikam po stanovanju, lahko pokaže razliko do 5kg. Očitno tla v stanovanju niso najbolj v vaservagi. To mehansko sem stestirala in je povsod pokazala enako, tko da sedaj ni straha, da bi me varala.
Seveda mi je izguba teh nekaj kilogramov dala zagon za jutranjo telovadbo, za katero sem resno razmišljala, da bi jo izpustila.
Za danes sem si naredila čufte v paradižnikovi omaki. S prvim obrokom, sem pojedla še en paket polnozrnatih krekerjev. Naslednja dva obroka sta bila pa brez krekerjev. Zaenkrat sem pojedla tudi samo eno breskev, mogoče pojem še kakšno, ampak trenutno ne čutim potrebe.
Tako, da rezultati so, sedaj pa veselo naprej.
Današnji sadni dan sem preživela veliko lažje kot prejšnjega. Moram reči, da lačna sem samo sedaj, ko to pišem, ampak bom zdržala do jutra, tko da ni hudo.
Kot sem že povedala, danes nisem telovadila, ker mi vsi dnevi počitka pridejo ravno na te dneve.
Prav tako ni bilo nobenega glavobola, nisem fantazirala o vseh možnih torticah, ki bi jih jedla. Bilo je super.
Jedla sem mešano solato, ki sem jo v trgovini kupila že pripravljeno. Vmes nektarine in breskve. Pojedla sem tudi 3 jabolčne zavitke, ki sem jih naredila sama. Ti ne spadajo čisto v sadni dan, ampak enkrat do konca mi bo ziher uspelo preživeti brez takšnega goljufanja. Za kao glavni obrok sem imela melancane, bučke in gobe.
Za naprej imam srečo, da delam na vse sadne dneve samo en ali noben šiht. Za naslednji mesec si bom pa zrihtala fraj vsaj v kavarni na ta dan.
Na Twitterju sem dobila vprašanje, kdaj se bom tehtala. Po pravici povedano, ne vem. Mislila, sem se vsak teden. Potem sem razmišljala, da bi se po dveh ciklih, kar pade na jutri. Še najbolj po pravici povedano, me je pa malo strah stopiti na tehtnico, ker kaj če ne bo rezultatov.
Trenutno mislim, da bom še malo počakala s tehtanjem, ko se pa bom, bom pa gotovo objavila novo cifro. Ali pa staro.
Zjutraj sem zaspala k zdravniku zato sem ponovno telovadila zvečer. Tokrat je bilo lažje kot včeraj. Umrla sem samo za 10 minut. Po pravici povedano, sem že razmišljala, da danes ne bi telovadila, ampak sem si rekla, da nej ne bom lena. Samo sklece mi delajo malo težav in jih ne zmorem narediti določeno število, ampak tudi to mi bo uspelo.
Danes je bil ponovno pašta dan. V bistvu mi je tole precej dolgočasen dan, pašta na tisoč in en način, hkrati pa ne smem uporabiti smetane, sira, mesa. Samo zelenjavo.
Najprej sem jedla solato iz testenin. Vanjo sem dala paradiž, koruzo in avokado. Na koncu pa še nekaj listov bazilike. No, vse skupaj je imelo nato okus po baziliki oz. po meti, ker imam baziliko, ki ima okus mete in vonj bazilike. Zanimiva kombinacija po pravici povedano.
Ker mi je pašta dan precej nezanimiv, sem za naslednji obrok naredila polnozrnate njoke, ki sem jih odkrila v zamrzovalniku zraven pa gobovo omako.
V trgovini sem se tudi spomnila, da bi lahko kdaj torteline jedla, tko da ideja za naslednjič je že.
Po tem ko se stuširam si bom privoščila še metin sladoled, ki sem ga odkrila včeraj v eni italijanski trgovini. In šparala ga bom k zlato, ker ni bil najbolj poceni. Zakaj sladoled. Ker danes je edini dan, ko lahko jem sladko.
Ugotavljam, da se moram malo bolj organizirati pri nakupih in pripravi hrane, ker se mi zdi, da začenja tale dieta malo udarjati po žepu. Sicer se trudim, da kupujem stvari, ki so v akciji ali znižana pred rokom uporabe, ampak vseeno, malo se moram še na tem področju organizirati.
Se mi zdi, da dnevi kar letijo. Včeraj sem telovadila šele zvečer, ker sem zjutraj pozabila in prvič se je zgodilo, da sem na koncu malo umrla na podlagi. Tko za 15 minut, preden sem se upala pobrat. Izziv počasi res postaja izziv. To je dobro, ker vsaj čutim, da nekaj delam. Do sedaj je bilo bolj mlahavo vse skupaj.
Od hrane sem si ponovno privoščila rižoto s paradajzom in tokrat sem dodala še koruzo. Pozabila sem eno začimbo, tko da je bila rižota bolj tko tko, ampak jesti je treba.
Za kosilo sem si privoščila tople murke, ki sem jih sanjala že kakšne tri dni. In bile so odlične. Za tiste, ki ne veste kaj so tople murke. Murke so kumarice. In v bistvu narediš omaro iz kumarc. Pa ne vloženih. Svežih. Skuhaš še pire krompir in ko je oboje pripravljeno zmešaš skupaj. Cela znanost. Zraven sicer noro pašejo kakšne hrenovke in kajzerca, vendar sem se jima odpovedala. Iz logičnih razlogov.
Med obema obrokoma sem jedla sadje. In zjutraj odličen smoothie iz melone in avokada.
Počasi se že navajam na rutino. Vendar je veliko lažje, če imam v enem dnevu samo en šiht. Kadar imam dva, me rutina še zmeraj malo zafrkne.
Naporni sadno zelenjavni dan je bil zaključek prvega cikla ločevanje diete in včeraj je ponovno sledil beljakovinski dan.
In kako je pasalo. Piščančje prsi z melancani in sirom, ter korenčkovo omako. Odlično. Za večerjo sem pojedla ostanke mesa, vmes pa nekatrine in melono. Čeprav sem malo dvomila, da mi bo uspelo zdržati od osmih zvečer, ko sem pojedla večerjo, do polnoči oz. dokler ne grem spat, brez hrane, mi je dejansko uspelo. Ko sem prišla domov, sem pojedla še eno nekatarino in to je to.
Opazila sem tudi prvo spremembo pri prehranjevanju. Začela sem v naprej planirati, kaj bom jedla naslednji dan, ali pa za naslednji določen dan. Tako vem, kaj kupiti, in pripraviti in se veselim za naslednje 4 dni, kaj bom jedla.
Opazila sem tudi, da včeraj, ko sem bila dejansko ves čas sita ali minimalno lačna, da sem bila precej bolj srečna in zadovoljna sama s sabo, kot dan prej ko sem jedla samo zelenjavo. Prav tako, med delom v kavarni, kjer imamo tudi tono sladic, me ni niti ena zamikala, v nasprotju s prejšnjim dne, ko bi lahko pojedla vse tortice v vitrini skupaj z vitrino. Neverjetno kaj naredi prazen želodec. Lekcija sadno zelenjavnega dne je torej, da se moram bolje pripraviti.
Dejansko mi ni jasno, kako preživijo vsi, ki se lotijo nizko kaloričnih diet, ker imam občutek, da so prav depresivne.
Lahko rečem, da sem prvi cikel uspešno zaključila, naučila sem se nekaj stvari, nekatere popravim, in grem dalje.
Sadno zelenjavni dan.
Kako včeraj nisem umrla, ne vem. Ziher sem pa bila na robu. No, definitivno se je zdelo tako. Včeraj je bila gotovo eden najbolj napornejših dni v ciklu. Verjetno je bilo krivo tudi to, da sem delala od treh popoldne do enih zjutraj.
Ves dan sem bila lačna, ali na robu lakote. Bolela me je glava. Jedla sem k kreten in nič ni pomagalo, pila sem še več.
Naredila sem si mineštro ali nekaj takšnega, s stročjim fižolom, korenčkom in paradižnikom. Na šihtu sem jedla še zelenjavo na žaru. Vmes sem pa pila melonin smoothie.
Sem se tudi prvič prekršila. Pojedla sem eno palačinko z Nutello. Ampak prisežem, da sem jo najprej samo povohala, pol mi je pa kr sama skočila v usta.
No, na naslednji sadno zelenjavni dan, se moram definitivno bolje pripraviti. Pa preveriti, da ne delam na tisti dan, tko se bom lahko vsaj doma smilila sama sebi. Trenutno sem prepričana, da se hujša samo zaradi tega dneva.
Včeraj nisem telovadila, mi vsi dnevi počitka pridemo ravno na sadni dan.
Mislim, da je to to, danes pa brljakovinskemu dnevu naproti.
Dan, ki sem se ga precej veselila, zej pa ne več toliko. Ogljikovi hidrati. Špageti. Ves dan. Dolgčas.
Malo dolgočasno je tudi, ker delam 12 ur danes in sem si morala že zjutraj skuhati pašto. Seveda, ker sem lena nisem nič telovalda preveliko in sem pač skuhala eno omako z bučkami in paradajzom.
Privoščila sem si tudi dve kepici sladoleda. Manjši. Sadnega. Malino in rdečo pomarančo. Prav zmaga. Seveda bom sedaj spila hektoliter vode, k bom žejna zaradi sladkorja, tako da to je manjši plus.
Kot vsako jutro, sem telovadila. Noge in trebuh dobro prenašajo novo rutino. Roke in prsne mišice pa nekoliko protestirajo, ampak se bodo že navadile. Drugo jim ne preostane.
Škrobni dan. Po pravici povedano, sem imela s tem dnevom malo težav. V bistvu nisem vedela kaj škrob sploh je. Kako veš kaj je škrob in kaj so ogljikovi hidrati. Trajalo je kar nekaj časa, da sem našla dovolj zadovoljivih informacij, preden so mi stvari postale jasne.
Če koga res zanima, škrob so ne predelana živila. Varianta: koruza, stročnice, ajdova in prosena kaša, leča, čičerika, kostanj.
Že sinoči sem dobila idejo, da bi lahko danes en obrok bil rižota s paradižniki, kar sem tudi uresničila. Drugi in tretji obrok mi bo ričet, za katerega sem mami rekla, da mi ga je skuhala. Vmes sem za utišanje lakote pojedla dve breskvi, ki sta celo imeli okus po breskvah, kar je ful dosežek. Za zajtrk sem si naredila smoothie z breskvo in avokadom, ki je bil super kremast.
Seveda sem tudi telovadla in je bilo že malo težje kot včeraj, ampak tako je prav. Bodo mišice.
Zjutraj sem se tudi na tešče stehtala in je tehtnica že pokazala manj, ampak vem, da to še ni posledica hrane. Se bom poskusila tehtati samo enkrat na teden.
V splošnem mi ni težko, tko da komaj čakam nadaljevanje.
Pfff, pfff, pffff.
Bolj k sapo bi rabila kakšen industrijski sesalec, da spiham prah z bloga, ampak je ratalo.
Že enkrat lani sem visoko leteče začela pisati še višje leteče objave o poteku izgubljanja teže. Ki se je klavrno končalo s poškodbo hrbta in tako ostalo do letos. Natančneje, do pred dvema tednoma, ko sem pogumno stopila na tehtnico, ki se je ustavila na precej okrogli cifri 90 kg. In me je skoraj kap ruknala. Dokler se nisem stehtala še na štirih drugih tehtnicah in pač sprejela dejstvo, da sem bajs. Čeprav sem še sedaj prepričana, da je vseh pet tehtnic pokvarjenih.
Še dobro, da je bilo tistih par ljudi, ki sem jim povedla svojo težo enako šokirani kot jaz, da sem se malo potolažila.
Sedaj sem v dveh tednih naredila plan, kako se znebiti vsaj par kilogramov.
Prva stvar je dieta. To je tudi prvi problem, ker rada jem. Odločila sem se za ločevalno dieto, ki je najbolj raznolika in najbolj podobna hrani, ki jo že tako ali tako jem. Vse kar moram narediti je premetati hrano malo drugače in bo. Koledar je narejen, natisnjen in pripravljen na črtanje. Dieto bom sicer malo prilagodila, tako da bom namesto zjutraj sadnega zajtrka pila sadno-zelenjavne smoothie, ter se bom verjetno pri OH dnevom odpovedala sladkemu. Glede slednjega še nisem prepričana. Namesto dveh obrokov na dan jih bom raztegnila na več obrokov v manjših količinah, zaradi narave dela, ker si res ne predstavljam, da imam zadnji obrok ob osmih zvečer, medtem ko delam do polnoči in grem spat on enih ali dveh zjutraj.
Naslednja stvar je bila telovadba. Prvo sem imela v mislih tek in crossfit. Vendar je oboje splavalo po vodi, ko sem videla urnik dela in zase vem, da ne bi zmogla. Tako sem poiskala nekaj 30 dnevnih izzivov in se za začetek odločila za jutranjo vadbo in plankanje. Do konca meseca bi lahko bila že toliko ulavfana, da se naslednji mesec lahko lotim težjega izziva, nameravam se pa spopasti tudi z izzivom burpees, ki mi po pravici povedano že sedaj daje temo na oči.
Cilj? Po pravici povedano, ne vem točno. Že če bo izhlapelo 10 do 15 kilogramov bom vesela, če bo šlo pa še kaj več, bom pa še bolj.
Danes imam beljakovinski dan, in se bašem z mesnimi kroglicami, čufti po domače in z bučkami in paradajzom. Lahko povem, da mi ni hudo. Lačna nisem nic več kot prej, jedla nisem nič več ali manj kot prej. Lahko optimistično nadaljujem proti naslednjemu dnevu.
