Sex me up, Scotty #day17

Naj najprej razložim včerajšnji post. Nisem obupala, dan na katerega se je post nanašal je vi sadno zelenjavni in po resnici povedano se ni kaj dosti ali drastičnega dogajalo. Jedla sem ves dan ko kreten, različno sadje - ne v enem obroku, in cvetačo z drobtinami. Telovadila na ta dan nisem, ker nikoli ne. In to je to. Poleg tega je bilo vroče in nisem mogla razmišljati pol minute naprej. Kje, da bi en konkreten post skupaj spravila.

Medtem, ko včeraj je bil beljakovinski dan. Naredila sem si nekakšen hamburger iz polnozrnate štručke, piščančjega zrezka, solate in paradajza. Popoldne sem izkoristila odprto restavracijo, kjer so mi ostanke piščančjega mesa popekli na žaru, zraven dodali še zelenjavo na žaru, in vse skupaj postregli na posteljici iz rukole in pretresli s sirom. In bilo je odlično. Zvečer okoli desetih sem si naredila še solato z rukolo in zeljem, ki mi jo je uspelo zajebat, samo ne vem točno kje. Preveč vode, premalo soli, preveč kisa. Kar nek čuden okus je imela. Sem vseeno pojedla, ker stran pa ne bomo metal.

Včeraj je bil tudi dan tehtanja. Po pravici povedano, sem z velikimi upi stopila na tehtnico in z grenkim razočaranjem stopila dol. Pol kilograma manj. Verjetno se telo navaja počasi na način prehrane in bo šlo sedaj počasneje dol. Po kratkem razmisleku *celodnevnem* se prišla do ugotovitve, da mi je bolje, če težo izgubljam postopoma, pol kile po pol kile, kot pa naenkrat ful, ker bo vse skupaj za telo manjši šok. Verjetno. Al neki. Nekako se moram potolažiti. Čeprav se mi zdi, da sem opazila razliko in se mi je telo preoblikovalo. Se mi zdi.

p.s. No, sedaj me je @tanci82 na Twitterju spomnila, da je dobro, da gre tako "malo" dol, ker kasneje ne bo jo-jo efekta. Tega si pa res ne želim. Ampak več o njem, kdaj drugič.

Sex me up, Scotty #day1

Pfff, pfff, pffff.

Bolj k sapo bi rabila kakšen industrijski sesalec, da spiham prah z bloga, ampak je ratalo.

Že enkrat lani sem visoko leteče začela pisati še višje leteče objave o poteku izgubljanja teže. Ki se je klavrno končalo s poškodbo hrbta in tako ostalo do letos. Natančneje, do pred dvema tednoma, ko sem pogumno stopila na tehtnico, ki se je ustavila na precej okrogli cifri 90 kg. In me je skoraj kap ruknala. Dokler se nisem stehtala še na štirih drugih tehtnicah in pač sprejela dejstvo, da sem bajs. Čeprav sem še sedaj prepričana, da je vseh pet tehtnic pokvarjenih.

Še dobro, da je bilo tistih par ljudi, ki sem jim povedla svojo težo enako šokirani kot jaz, da sem se malo potolažila.

Sedaj sem v dveh tednih naredila plan, kako se znebiti vsaj par kilogramov.

Prva stvar je dieta. To je tudi prvi problem, ker rada jem. Odločila sem se za ločevalno dieto, ki je najbolj raznolika in najbolj podobna hrani, ki jo že tako ali tako jem. Vse kar moram narediti je premetati hrano malo drugače in bo. Koledar je narejen, natisnjen in pripravljen na črtanje. Dieto bom sicer malo prilagodila, tako da bom namesto zjutraj sadnega zajtrka pila sadno-zelenjavne smoothie, ter se bom verjetno pri OH dnevom odpovedala sladkemu. Glede slednjega še nisem prepričana. Namesto dveh obrokov na dan jih bom raztegnila na več obrokov v manjših količinah, zaradi narave dela, ker si res ne predstavljam, da imam zadnji obrok ob osmih zvečer, medtem ko delam do polnoči in grem spat on enih ali dveh zjutraj.

Naslednja stvar je bila telovadba. Prvo sem imela v mislih tek in crossfit. Vendar je oboje splavalo po vodi, ko sem videla urnik dela in zase vem, da ne bi zmogla. Tako sem poiskala nekaj 30 dnevnih izzivov in se za začetek odločila za jutranjo vadbo in plankanje. Do konca meseca bi lahko bila že toliko ulavfana, da se naslednji mesec lahko lotim težjega izziva, nameravam se pa spopasti tudi z izzivom burpees, ki mi po pravici povedano že sedaj daje temo na oči.

Cilj? Po pravici povedano, ne vem točno. Že če bo izhlapelo 10 do 15 kilogramov bom vesela, če bo šlo pa še kaj več, bom pa še bolj.

Danes imam beljakovinski dan, in se bašem z mesnimi kroglicami, čufti po domače in z bučkami in paradajzom. Lahko povem, da mi ni hudo. Lačna nisem nic več kot prej, jedla nisem nič več ali manj kot prej. Lahko optimistično nadaljujem proti naslednjemu dnevu.

Dnevnik Bridget Jones

Hec. Bo pa podobno. Verjetno. Bom videla kako se razvije in kam popelje. In verjetno rabite še razlago zakaj se gre. *da se kam pride, valjda*

No, od danes naprej, tale blog ne bo več tako osamljen ampak ga bom uporabila za pomoč pri izgubljanju teže. Natančneje 2 številk hlač. V mojem primeru je to iz 44 do 40. V planu imam to težo izgubiti do konca poletja. Torej 6 mesecev. In če zadevo podaljšam ne bo nič hudega, kajne.

Kaj bom jedla? Nič posebnega. Trenutno spremembe hrane nimam v načrtu. RAZEN. Vedno je razen nekje skrit. No, razen da bom zmanjšala OH, povečala vnos beljakovin in zelenjave. Poleti se bom razvajala z lubenicami. Zmanjšala bom količino enega obroka. Povečala vnos vode s trenutnih 3 l na 4 l in mogoče še več. Da ne bom preveč depresivna, bom posegla po tabletah Mace. Če koga zanima zakaj tablete, Maca v prahu mi je enostavno ogabna, da bi jo tako uživala. Za boljšo prebavo, bom uporabljala Acai jagode v prahu *te niso ogabne ;) * Pila bom zeleni čaj z limono, ne bom pa pretiravala. Vsaj skodelico na dan. Da takoj razjasnim eno zelo pomembno stvar. Odpovedala se ne bom nobeni čokoladi, čipsu in vsemu slabemu in škodljivemu oz. tem malim grehom. Zakaj? Ker sem že ugotovila, da mi je bolje, da ko se mi zalušta, sladkega/slanega, da to takoj pojem, v minimalni količini, kot pa da se šparam in se po nekaj časa, pojem ogromno količino. Pač, če mi bo zapasalo, bom jedla. Preprosto.

Kaj bom počela? Tek. Tek. Tek. Zelo prijazen trener mi je svetoval 45 minut s srčnim utripom med 140 do 160 udarcev na minuto *verjetno*. Mislim, da bi to izvedela tudi, če bi googlala. V prvem mesecu mi je pomembno, da dosežem teh 45 minut. Nazadnje ko sem tekla, je bilo bolj bogo. Potem pa podaljševati, ali nekaj. Ne vem, bom vedela ko bom tam. Kasneje imam v planu začeti še Crossfit vadbo, da utrdim mišice, jo imam že pripravljeno.

Kaj bom delila z vami? Vse kar se spomnim. Kaj sem jedla, koliko in kaj sem spila, kako sem spala, kako sem tekla, kako sem telovadla, na koncu objavim obvezno before/after sliko, splošno počutje. Vse.

Za danes je to to. Blog se bo razvijal sproti, po navdihu. Hvaležna bom za vse spodbude, pohvale, konstruktivne kritike, predloge, pomoč...

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

My dirty little secret

Še nikoli nisem bila na zmenku.

Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 

Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D

Mika me

Mika me. Tisti zaznamek, s katerega me gleda modra ptička.

Da ga kliknem in vpišem svoje uporabniško ime in geslo. Toliko imam za povedati. Ampak ni še čas. Še dve stvari moram naredit. Za eno potrebujem veliko časa in volje, za drugo pa veliko poguma. Veliko. Bom videla.

Lahko spremenim.

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Prazniki

Pa sem jih. Preživela doma. Brez hudih posledic. Sicer je v nedeljo in ponedeljek zjutraj že postajalo malo napeto, ampak sem se izognila krizi. Pač sem pridno tiho in 4x premislim, kaj bom zinila. In smo vsi rešeni.

Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.

Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.

Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.

Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.

Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da  sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In  še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.

Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.

Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati.                                                                                                                                                             To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.

Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)

OBJAVA NA DAN...

odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.

V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.

V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.

Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.

Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.

Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.

Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.

In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.

Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.

Verjetno odraščam. Čas je že bil.

Prah si...

Zaradi vsega sranja, ki se dogaja v moji glavi. Preveč vsega. Večinoma same slabe stvari, ki ne pustijo skozi dobri stvari. In če pridejo skozi, so z menoj dan mogoče dva in potem se zopet vse sesuje v prah. Prah si, v prah se povrneš. Vsak teden večkrat.