Se mi zdi.

Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.

In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?

Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.

My dirty little secret #2

Poljub mi predstavlja večjo intimnost kot sex.

Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

My dirty little secret

Še nikoli nisem bila na zmenku.

Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Zafurana

Priznam. Tudi jaz sem to delala. Pol leta sem mu težila in pol leta me je ignoriral. Ampak v svoj zagovor naj povem, da sem težila samo zato, ker nisem dobila odgovorov na vprašanja. Ker enostavno nisem razumela kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ko me je odrezal brez kakršnega koli opozorila, brez kakršne koli razlage.
In ja, pol leta je dolga doba. Vem. Ampak ni bilo vsak dan, bilo je enkrat mogoče dvakrat na mesec ko sem mu pošiljala SMSje na katere ni nikoli odgovoril.
Potem sem nehala. Obupala, ker je pokazal, da ne bo nič.
Ampak potem je prišel nazaj. Mi odgovoril in itak sem bila čist srečna in zopet čisto zaljubljena v njega. Načeloma ne rabim veliko, da se zaljubim. Prave besede, dovolj dolgo in je to to.
Že takrat bi morala končati, ampak nisem. Me še ni pohodil dovoljkrat, mi še ni zlomil srca dovoljkrat.
In ni še pokazal svojega pravega obraza.
Po tem sem se šla najino igro še 2 leti. Kako neumna sem bila. Upala in želela, da se bo kaj spremenilo, da se bo on kaj spremenil. Nekaj časa je kazalo tako. Bilo je obdobje, ko je bil popoln in je bilo vse super. In potem je šlo zopet vse dol, na staro, kot je bilo prej.
In na koncu ni šlo več naprej. Verjamem, da je njemu popolnoma ustrezalo, tako kot je bilo. Meni pač ne. In sem zaključila. In je bolelo. In prišlo je obdobje depresije.
Ko mi je poslal prvo sporočilo po koncu sem mislila, da ga skrbi zame.
Ko je poslal drugo sporočilo sem ugotovila, da temu ni tako. Jasno sem povedala, da ne morema biti prijatelja. In dokončno končala stvari med nama. Tako sem mislila.
Nato, pa je poslal mail. Ne enega, več. Na katere sem odgovorila. Najprej sem mislila, da je moje odgovarjanje napaka. Dokler ga nisem vprašala, štirih ključnih vprašanj. Takrat je pokazal svoj pravi obraz.
Da je egoist, ki skrbi samo zase in misli, da se ves svet vrti okoli njega. Da mu nisem bila vsa štiri leta nič drugega, kot koš za biološke odpadke. Vse ostalo je bila samo lepa embalaža. Da misli, da bom po enem lepem mailu in majhnem znaku zanimanja prišla nazaj. In po možnosti po vseh štirih. Ter ga hkrati častila, kot boga, ker je pokazal kanček zanimanja.
In sedaj vem, da s takšnim človekom nimam kaj delati. Kako neumno od mene je bilo, da sem si želela, da bi bila par. Da bi dejansko živela skupaj. Ali imela družino. Nisem bila brez razloga zaprepadena in v šoku, ko mi je ena predlagala, naj "ponesreči" zanosim.
Morala bi že prej končati, ampak nisem bila pripravljena. Ali pa dovolj zrela. Bala sem se, da po njem ne bo nikogar več. Sedaj se ne več. Nekdo bo. Lahko, da jih bo več. In tudi, če ne bo nobenega. Nekako me to ne skrbi več. Raje sama, kot pa z njim.
Odrasla sem. Končno.