Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.
In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?
Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.
Prikaz objav z oznako prijatelji. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako prijatelji. Pokaži vse objave
torek, 25. junij 2013
sreda, 10. april 2013
Preživela
Preživela sem prejšnji teden.
Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.
Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.
Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.
Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.
Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.
Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.
Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.
Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.
No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!
Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka.
Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.
petek, 18. januar 2013
Naključni spomin #3
Na kavi, klapa okoli 10 ljudi. Pride kolegica, ki rada pove kaj vse novega je dobila.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.
torek, 15. januar 2013
Objem
Opažam, da se vedno več objemam.
Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.
Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.
Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.
Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.
Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.
Tega mi noben ne more dati.
Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.
Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.
Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.
Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.
Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.
Tega mi noben ne more dati.
Black is the Identity
Bilo je nekoč v Amsterdamu. In bilo je nepozabno!!!!
Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
ponedeljek, 14. januar 2013
10 glasov.
Že takoj na začetku bom zgoljufala, ker taka pač sem, ampak enostavno mi glasovi ne pustijo, da bi napisala samo 6 stvari, če nas je pa 10. Ne gre to tako, dobiš vse ali pa nobenega.
V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.
Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.
Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?
Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.
Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.
Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.
Kro-Ko-Di_Lje!
In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.
Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.
Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.
Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.
2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.
Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.
5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.
Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.
Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.
Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.
Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.
V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.
Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.
Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?
Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.
Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.
Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.
Kro-Ko-Di_Lje!
In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.
Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.
Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.
Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.
2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.
Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.
5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.
Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.
Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.
Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.
Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.
Naključni spomin #2
Prvih pet minut v apartmaju na grškem otoku Krf. Med odpiranje potovalk in iskanjem nujnih stvari za prvi čof v vodo.
Polžek: "U glej, Nutella je preživela" in jo pokažem kolegici.
BUM, TRESK, BAM.
Kolegica*strastna ljubiteljca Nutelle*: "Neeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!"
Ampak v Grčijo sem jo pa prinesla. :P
Polžek: "U glej, Nutella je preživela" in jo pokažem kolegici.
BUM, TRESK, BAM.
Kolegica*strastna ljubiteljca Nutelle*: "Neeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!"
Ampak v Grčijo sem jo pa prinesla. :P
torek, 25. december 2012
Prazniki
Pa sem jih. Preživela doma. Brez hudih posledic. Sicer je v nedeljo in ponedeljek zjutraj že postajalo malo napeto, ampak sem se izognila krizi. Pač sem pridno tiho in 4x premislim, kaj bom zinila. In smo vsi rešeni.
Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.
Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.
Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.
Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.
Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.
Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.
Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati. To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.
Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)
Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.
Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.
Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.
Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.
Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.
Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.
Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati. To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.
Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)