Hec. Bo pa podobno. Verjetno. Bom videla kako se razvije in kam popelje. In verjetno rabite še razlago zakaj se gre. *da se kam pride, valjda*
No, od danes naprej, tale blog ne bo več tako osamljen ampak ga bom uporabila za pomoč pri izgubljanju teže. Natančneje 2 številk hlač. V mojem primeru je to iz 44 do 40. V planu imam to težo izgubiti do konca poletja. Torej 6 mesecev. In če zadevo podaljšam ne bo nič hudega, kajne.
Kaj bom jedla? Nič posebnega. Trenutno spremembe hrane nimam v načrtu. RAZEN. Vedno je razen nekje skrit. No, razen da bom zmanjšala OH, povečala vnos beljakovin in zelenjave. Poleti se bom razvajala z lubenicami. Zmanjšala bom količino enega obroka. Povečala vnos vode s trenutnih 3 l na 4 l in mogoče še več. Da ne bom preveč depresivna, bom posegla po tabletah Mace. Če koga zanima zakaj tablete, Maca v prahu mi je enostavno ogabna, da bi jo tako uživala. Za boljšo prebavo, bom uporabljala Acai jagode v prahu *te niso ogabne ;) * Pila bom zeleni čaj z limono, ne bom pa pretiravala. Vsaj skodelico na dan. Da takoj razjasnim eno zelo pomembno stvar. Odpovedala se ne bom nobeni čokoladi, čipsu in vsemu slabemu in škodljivemu oz. tem malim grehom. Zakaj? Ker sem že ugotovila, da mi je bolje, da ko se mi zalušta, sladkega/slanega, da to takoj pojem, v minimalni količini, kot pa da se šparam in se po nekaj časa, pojem ogromno količino. Pač, če mi bo zapasalo, bom jedla. Preprosto.
Kaj bom počela? Tek. Tek. Tek. Zelo prijazen trener mi je svetoval 45 minut s srčnim utripom med 140 do 160 udarcev na minuto *verjetno*. Mislim, da bi to izvedela tudi, če bi googlala. V prvem mesecu mi je pomembno, da dosežem teh 45 minut. Nazadnje ko sem tekla, je bilo bolj bogo. Potem pa podaljševati, ali nekaj. Ne vem, bom vedela ko bom tam. Kasneje imam v planu začeti še Crossfit vadbo, da utrdim mišice, jo imam že pripravljeno.
Kaj bom delila z vami? Vse kar se spomnim. Kaj sem jedla, koliko in kaj sem spila, kako sem spala, kako sem tekla, kako sem telovadla, na koncu objavim obvezno before/after sliko, splošno počutje. Vse.
Za danes je to to. Blog se bo razvijal sproti, po navdihu. Hvaležna bom za vse spodbude, pohvale, konstruktivne kritike, predloge, pomoč...
Prikaz objav z oznako zabava. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zabava. Pokaži vse objave
torek, 25. marec 2014
petek, 15. februar 2013
Naključni spomin #5
Noč. 18 rojstni dan prijatelja. Pijače v potokih. V žilah alkohol namesto krvi. Gremo v najbližji diskač.
In moja blazna ideja: "Dejmo skakati, kot zajčki do diskača!"
I shit you not, we actually did it!
In moja blazna ideja: "Dejmo skakati, kot zajčki do diskača!"
I shit you not, we actually did it!
torek, 15. januar 2013
Black is the Identity
Bilo je nekoč v Amsterdamu. In bilo je nepozabno!!!!
Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
torek, 8. januar 2013
DIY slika
Torej današnji DIY ni nič takšnega, zaradi česar bi bilo treba preveč razmišljati. Kar sem potrebovala je dovolj kondicije in potrpežljivosti za iskanje črk po vseh trgovinah v mestu. Seveda sem jih dobila v zadnji trgovini, ki je 2 metra od doma. Logično, kajne.
Potrebujemo:
- okvir za slike,
- bel list papirja,
- črke nalepke,
- kondom. *jup, prav ste prebrali*
Tokrat samo slike.
Potrebujemo:
- okvir za slike,
- bel list papirja,
- črke nalepke,
- kondom. *jup, prav ste prebrali*
Tokrat samo slike.
Končni rezultat:
Na koncu koncu se je izkazalo, da sta si precej podobna, ampak to je resnično čisto nenamerno.
torek, 25. december 2012
Prazniki
Pa sem jih. Preživela doma. Brez hudih posledic. Sicer je v nedeljo in ponedeljek zjutraj že postajalo malo napeto, ampak sem se izognila krizi. Pač sem pridno tiho in 4x premislim, kaj bom zinila. In smo vsi rešeni.
Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.
Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.
Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.
Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.
Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.
Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.
Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati. To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.
Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)
Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.
Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.
Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.
Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.
Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.
Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.
Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati. To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.
Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)
četrtek, 13. december 2012
DIY smrekca
Ne vem, nekaj me je prijelo in sem se odločila, da bom imela par DIY projektov. Itak je to zdej baje in in oh in sploh ful kul.
Če tole stran bere slučajno kakšen neandertalec, ki ne ve kaj je DIY, škoda. Google it. Jaz ne bom za tebe.
No, kot nekdo, ki veliko preveč časa preživi na računalniku in s tem posledično na internetu, vidim (pre)veliko stvari, ki bi jih imela. Takoj. Zdaj. Ampak ne morem. zaradi določenih razlogov. (Beri: €) *Resno, zadnjič nismo imeli interneta dva dni in mislim, da sem imela kar nekakšno krizo. Kriza vam rečem!*
No, tako sem tudi naletela na DIY izdelke iz plute. Bolj natančno iz zamaškov iz plute. Tisti kurb, ki so preprečili kar nekaj pijanih večerov, ker se ti je preveč mudilo v trgovini in si pač pograbil prvo vino, ki se ti je zdelo cenovno ugodno, in je hkrati dajalo občutek, da ni ravno najbolj poceni, kar ga premore trgovina, in seveda, ko si ga želel odpreti pa plutast zamašek. Potem pa v jok in na drevo in vse igrače s sabo pa nikoli več dol. Nekako tako.
No, in ker sem nekdo, ki dela v gostilni, ki premore več kot 2 vini v ponudbi in vsa so zaprta na pluto, sem začela akcijo zbiranja teh zamaškov. Kakšen mesec kasneje polna vrečka plutastih zamaškov, katerih slika ne obstaja, ker jih nisem slikala, in se prelena, da bi jih sedaj.
Tokratno rundo sem se odločila za smreko. Ker je pač december. In ker jo rabimo. Imamo lučke, nimamo smreke.
Potrebuješ:
Če tole stran bere slučajno kakšen neandertalec, ki ne ve kaj je DIY, škoda. Google it. Jaz ne bom za tebe.
No, kot nekdo, ki veliko preveč časa preživi na računalniku in s tem posledično na internetu, vidim (pre)veliko stvari, ki bi jih imela. Takoj. Zdaj. Ampak ne morem. zaradi določenih razlogov. (Beri: €) *Resno, zadnjič nismo imeli interneta dva dni in mislim, da sem imela kar nekakšno krizo. Kriza vam rečem!*
No, tako sem tudi naletela na DIY izdelke iz plute. Bolj natančno iz zamaškov iz plute. Tisti kurb, ki so preprečili kar nekaj pijanih večerov, ker se ti je preveč mudilo v trgovini in si pač pograbil prvo vino, ki se ti je zdelo cenovno ugodno, in je hkrati dajalo občutek, da ni ravno najbolj poceni, kar ga premore trgovina, in seveda, ko si ga želel odpreti pa plutast zamašek. Potem pa v jok in na drevo in vse igrače s sabo pa nikoli več dol. Nekako tako.
No, in ker sem nekdo, ki dela v gostilni, ki premore več kot 2 vini v ponudbi in vsa so zaprta na pluto, sem začela akcijo zbiranja teh zamaškov. Kakšen mesec kasneje polna vrečka plutastih zamaškov, katerih slika ne obstaja, ker jih nisem slikala, in se prelena, da bi jih sedaj.
Tokratno rundo sem se odločila za smreko. Ker je pač december. In ker jo rabimo. Imamo lučke, nimamo smreke.
Potrebuješ:
- plutaste zamaške
- podstavek
- pištolo za vroče lepljenje in vložke
- dekoracijo
Nato pa začneš. En kup potrpežljivosti in en kup domišljije. Pa gre. In čim manj ocd, ker potem delo traja tudi do 2x dlje.
Tako nekako. Limaš plutaste zamaške, da nekako formirajo obliko smreke. In vmes ne poskušaš zaganjati panike, ker ni vse geometrijsko natančno in seveda paziš, da ne dobiš vročega silikona, na kakšen del telesa, ker boli kot svinja. Resnično.
In končni izdelek:
To je to.
Naročite se na:
Objave (Atom)