Prazniki

Pa sem jih. Preživela doma. Brez hudih posledic. Sicer je v nedeljo in ponedeljek zjutraj že postajalo malo napeto, ampak sem se izognila krizi. Pač sem pridno tiho in 4x premislim, kaj bom zinila. In smo vsi rešeni.

Naj povem, da sem res slaba prijateljica. Že drugo lepo zapored sem pozabila na rojstni dan osebe, za katero bi lahko rekla, da je najbližje temu, da je moja najboljša prijatljica. Sej sem jo klicala, ma se ni javila. Verjetno zato, ker je bila jezna. Ji nimam kaj zameriti. Jaz bi tudi bila. Čeprav mi rojstni dan ne pomeni nekaj ful. Načeloma mi ni noben praznik nič posebnega, tako da rojstni dan ni izvzet iz tega.

Doma je bilo kul, sicer sem nakaj depresirala, kar je bilo bistveno oteženo, ker nimam doma nobene privatnosti. Tako, da sem bila depresivna samo v glavi. In kar je priletelo na Twitter. Ampak so tudi tam pokazali nestrinjanje z mojimi depresivnimi statusi, tako da sem še tam malo dala mir.

Načeloma sem že praktično, do popolnosti naučila skrivati te depresivne napade. Niti ni tako težko. Če te ljudje vidijo, da si slabe volje, te vprašajo kaj je narobe, in jim odvrneš da nič, zraven poveš da si malo utrujen/zaspan in še zazehaš za dodatno potrditev. In to je to. Pustijo te na miru. Da si za ziher, da te ne morijo več, se še na vsake toliko nasmehneš in mogoče poveš kakšen 200 let star vic in je vse v redu. Ljudje nočejo poslušati o težavah drugih. Čeprav radi govorijo o njih. Ah, dvoličnost, jbg.

Odločila sem se za par sprememb v življenju. Nič drastičnega, samo tisto, kar bi morala že davno narediti.

Ker je prejšnji teden tehtnica pokazala, da sem brez kakršnega koli truda izgubila 5kg, sem se malo zamislila in razmišljala koliko bi izgubila, če bi svojo rit aktivno premikala vsaj pol ure na dan. Tako, da  sedaj bom čim večkrat na dan delala trebušnjake, ker ti šlaufi okoli trebuha mi res niso sprejemljivi. Zraven bom dodala pa še malo plankanja. Ki mi gre prav dobro, če se lahko pohvalim. Začetniki, naj bi držali 10 sekund in potem 20 sekund počivali. Meni uspe brez posebnega napora zdržati 1 minuto, naslednjih 30 sekund se pa tresem. Tako, da sem si postavila cilj, da zdržim 5 minut brez napora. Upam, da mi rata do konca januarja. Če bom pridna in bom delala večkrat na dan, sploh ne vidim problema. In  še svoj hula-hop obroč bom dala v ponovno rabo, ker sem ga sedaj res zanemarjala. Nesramna jaz.

Naslednja akcija, ki jo bom uvedla je pospešeno pisanje diplome in da jo napišem do marca. Mislim, da če vanjo vložim vsaj dve uri dnevno, bi mi moralo uspeti. Imam 3 mesece.

Za trenutni študij sem se odločila, da bom šla na povprečje 9. Čeprav se ne bo nikjer poznalo, bo to predvsem za mojo dušo. In začeti se moram ukvarjati malo bolj z IT zadevami. In si prakso poiskati.                                                                                                                                                             To bi bila naslednja bolj pomembna zadeva. Čeprav nas na faxu usmerjajo v programiranje, ki mi ne diši najbolj, ampak se bom že znašla.

Mislim, da je to to. Ostali brain-farti so pa na twitterju. :)

Ljubezen

Bila sem zaljubljena. In to kako. In bilo mi je všeč. Ponovila bi, čim večkrat. Z isto osebo.

Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.

In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna. 

Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.

Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.

Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

Požeruh

Kaj sem se danes naučila?
Jest je treba dovolj. Načeloma ko imam dobre dni se prehranjujem zdravo in jem vse. No, skoraj vse. Ampak to zdaj ni pomembno. Zadnje dni oziroma kar zadnji mesec se je pa moja prehrana zožila. Predvsem posledica tega, da nimam kaj dosti volje do življenja. Vse dni bi spala, najraje tako dolgo, da bi vse padlo na svoje mesto. No, in ker ni volje do življenja ni volje do kuhanja.
Tako sem skoraj ves mesec jedla za kosilo samo pašto. Na en in isti način. S smetano in tuno. Ful pekoče, da sem vsaj nekaj čutila. Priprava 15 minut. Kaj hočeš lepšega. No,m in danes sem ugotovila, da se polenta pripravi še hitreje. 5 minut. Zmaga. Ker res nimam volje stati za štedilnikom.
Zajtrk in večerja so mi pa kosmiči s kakavom. Cel kulinarični presežek.
Posledica premalo hrane se pokaže ko pridem na delo. Delam v kavarni, ki je hkrati tudi slaščičarna in posledično vedno založena z goro takšnih in drugačnih tortic. Ki gredo pridno v moj želodec. Seveda ne vsak dan, da se razumemo. Včasih pride tako, da tudi več dni ali tednov ne dam nič od sladkega v usta.
Ampak kot sem rekla, jem očitno premalo in potem jem veliko tortic.
Danes je bil dan totalnega pretiravanja:
- 2 kefirjevi tortici z gozdnimi sadeži
- arašidi
- olive
- kanapeji *mali kruhek, pikantna salama in oliva*
- 1/4 pizze margarite
- čokoladna pita
- rumova kroglica
V glavnem sem pretiravala. Itak se mi bo jutri maščevalo in mi bo žal. Ampak izučilo me verjetno ne bo.

How much did I give up to?

Ne vem.

Zdi se mi, da sem se že velikokrat vdala. Se enostavno sprijaznila, da nečesa ne morem doseči. Dobiti. Zadnje čase to počnem veliko bolj pogosto. Preveč pogosto. To se je moralo zgoditi v kratkem. Se spomnim, še tri leta nazaj, ni bilo tako. Borila sem se za tisto, kar sem si zaželela. Za tisto, kar sem hotela dobiti. In vedela sem, da bom z voljo to tudi dosegla.

In sedaj. Sedaj se vdam. Enostavno obupam. In pustim stvari na pol dokončane. In je ni stvari, ki bi me prepričala, da stvar dokončam.

Mislim, da je bil DIY smrekca prva stvar, ki sem jo vmes prekinila in ko sem prišla nazaj, sem jo dejansko dokončala.

*random thought: Pogrešam zvok vlaka, ki se pelje po železnici ponoči*

Število nedokončanih projektov na mojem računalniku počasi postaja veliko, zelo veliko. In koliko jih je še na zunanjem disku? Ne vem, ne upam pogledati.

Poimenovani po nekem tudi meni nelogičnem zaporedju.

Tudi ta blog. Namen je bil, da objavim nekaj vsak dan. In kako mi gre. Bolj slabo. Ampak vsaj objavljam. Se trudim. Čeprav se tudi tukaj že nabirajo Osnutki.

Mislim, da bo moja letošnja in prva novoletna obljuba, da se ne bom več vdala. Da bom dokončala vse projekte. Pa čeprav samo za mojo dušo.

Vseeno mi je.

Osamljena. Tako se počutim. Sama. In daleč na okoli ni nikjer nikogar, ki bi mi korakal nasproti.

Nikogar.

Ne vem točno, kako bi to... preživela prestala, v bistvu. Ne vem, kaj naj naredim. Ne znam se spopasti s tem. Saj lahko grem v družbo in se lahko ukvarjam z ljudmi okoli mene. In sem prijazna in poslušam in se delam, da me zanima. Ampak v resnici mi je vseeno. Vseeno za vse.

Vseeno mi je kaj se bo dogajalo naprej, vseeno mi je kakšna je moja prihodnost. vseeno mi je za šolo. Vseeno mi je, vseeno mi je za vse.

Vem, da to ni v redu in da bi morala poiskati rešitev. Ampak mi je vseeno. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

DIY smrekca

Ne vem, nekaj me je prijelo in sem se odločila, da bom imela par DIY projektov. Itak je to zdej baje in in oh in sploh ful kul.

Če tole stran bere slučajno kakšen neandertalec, ki ne ve kaj je DIY, škoda. Google it. Jaz ne bom za tebe.

No, kot nekdo, ki veliko preveč časa preživi na računalniku in s tem posledično na internetu, vidim (pre)veliko stvari, ki bi jih imela. Takoj. Zdaj. Ampak ne morem. zaradi določenih razlogov. (Beri: €) *Resno, zadnjič nismo imeli interneta dva dni in mislim, da sem imela kar nekakšno krizo. Kriza vam rečem!*

No, tako sem tudi naletela na DIY izdelke iz plute. Bolj natančno iz zamaškov iz plute. Tisti kurb, ki so preprečili kar nekaj pijanih večerov, ker se ti je preveč mudilo v trgovini in si pač pograbil prvo vino, ki se ti je zdelo cenovno ugodno, in je hkrati dajalo občutek, da ni ravno najbolj poceni, kar ga premore trgovina, in seveda, ko si ga želel odpreti pa plutast zamašek. Potem pa v jok in na drevo in vse igrače s sabo pa nikoli več dol. Nekako tako.

No, in ker sem nekdo, ki dela v gostilni, ki premore več kot 2 vini v ponudbi in vsa so zaprta na pluto, sem začela akcijo zbiranja teh zamaškov. Kakšen mesec kasneje polna vrečka plutastih zamaškov, katerih slika ne obstaja, ker jih nisem slikala, in se prelena, da bi jih sedaj.

Tokratno rundo sem se odločila za smreko. Ker je pač december. In ker jo rabimo. Imamo lučke, nimamo smreke.

Potrebuješ:

• plutaste zamaške
• podstavek
• pištolo za vroče lepljenje in vložke
• dekoracijo

Nato pa začneš. En kup potrpežljivosti in en kup domišljije. Pa gre. In čim manj ocd, ker potem delo traja tudi do 2x dlje. 

Tako nekako. Limaš plutaste zamaške, da nekako formirajo obliko smreke. In vmes ne poskušaš zaganjati panike, ker ni vse geometrijsko natančno in seveda paziš, da ne dobiš vročega silikona, na kakšen del telesa, ker boli kot svinja. Resnično.

In končni izdelek: 

To je to.

Mir

Počutim se skrajno nenavadno. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da sem očitno dosegla nekakšen notranji mir.
Seveda moram na potrditev počakati še kakšen teden, ko bom imela pms in takrat se bodo pokazali rezultati tega petka in all its glory.
V petek je snežilo. Oh, kako je snežilo. In to v Novi Gorici. Pravljica, vam rečem. Tisto otroško navdušenje, ki te preplavi, ko opazuješ snežinke, ki padajo z neba mimo luči. Neverjeten občutek. Mislim, da sem bila prvič v nekaj mesecih res srečna. Tri ure čiste sreče. Škoda sicer, da sem delala, ampak vsega pa res ne morem imeti.
In potem je prišel njegov SMS. Ali se spomnim... In je šlo vse navzdol.
Kakšno neumno vprašanje, ali se spomnim? Raje bi vprašal, česa se ne spomnim, teh stvari je bolj malo. Vsega se spomnim: dobrega, slabega, veselega, žalostnega.
Ne vem, kakšen namen je imel s tem sporočilom, bolj me zanima, zakaj mi ga je poslal. Tega seveda ne bom izvedela, tako, da se trudim ne razmišljati o tem.
Sporočilo sem ignorirala in ga po nasvetu tudi izbrisala. Potem sem si pa čik prižgala.
Pol ure kasneje, pa naslednje sporočilo, naj pozabim. Bolj v stilu, da je on sedaj užaljen, ker nočem igrati igre, ki sem jo igrala tako dolgo. Ne, ne več. In ne, ne bom pozabila. Bom ne razmišljala o tem, ampak pozabila ne bom.
In takrat sem mu odpisala. Tisto, kar bi mu morala odpisati že dva meseca nazaj, ko mi je poslal prvo sporočilo. Tisto česar sem se najbolj bala in si res nisem želela narediti. Povedati mu jasno in glasno, naj me pusti na miru. Pretrgati stik in ga nikoli več ne vzpostaviti nazaj. Priznam, vsak dan sem upala na njegovo sporočilo, čeprav sem vedela, da bom končala v joku. Ampak bi mi dalo neko zadoščenje, da še zmeraj misli name. Včasih. Z malim se zadostim. To je moja težava. In očitno mi je všeč, da samo sebe mučim. Tudi to je moja težava. Veliko jih imam.
In sem mu povedala. Da ga imam rada. Da mi ne more dati, tistega kar si želim. Da ne bom pozabila. In da ne moreva biti prijatelja.
Poglavje zaključeno. Vrata zaprta. Sedaj pa grem malo jokati, ker tole napisano zgoraj je čisti samo-mazohizem.

OBJAVA NA DAN...

odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.

V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.

V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.

Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.

Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.

Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.

Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.

In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.

Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.

Verjetno odraščam. Čas je že bil.

I HATE HIM SO MUCH

Ampak to ni res. Ne sovražim ga. Čeprav ga poskušam, ampak ga ne morem.
Včasih, ko se pogovarjam sama s seboj in razmišljam, si rečem, da je prasec. Ampak v resnici ne mislim tako. Že v naslednji sekundi, kaj sekundi, ko končam besedo s C, mi gre skoz glavo misel, saj ne misliš tako. In res je tako.
Saj me je prizadel, vendar me je prizadel točno toliko kolikor sem mu dovolila. In dovolila sem mu veliko.
Na začetku je bila gotovo ljubezen. Skupaj z vsemi metuljčki, nasmehi, pogledi, dotiki. Vse. Cel komplet, tisto kar sem želela.
Itak sem sama kriva. Dogovorila sva se da boma prijatelja. Strinjala sem se s tem. Nato pa to potlačila nekam globoko in pozabila. Kako ne bi, če je bilo čudovito. Če se nisma obnašala kot prijatelja.
Vendar se je tudi to začelo spreminjati. Na koncu sem bila samo oseba, ki jo je poklical, ko je bilo treba sprazniti jajca. Ampak jaz sem ga nekje globoko v sebi še vedno ljubila. Povedati mu tega nisem mogla, ker sem vedela, da ne bom dobila odgovora nazaj. Samo stisnjene ustnice in prazen pogled. Mogoče bi še rekel, da to ni prav in da ga ne smem in naj neham. To bi pa bilo to.
Govorila sem si, da so moški pač takšni in si zatiskala oči.
Poskušam se prepričati, da je bil res grozen do mene, in nesramen, in kaj vem kaj vse še. Ampak to je laž. Ko sma bila skupaj je bili popolno. Vse kar sem si želela in še več. Ko nisma bila skupaj je pa pravljica izginila. Čeprav se je ukvarjal z menoj, ko sem dovolj zatežila, vseeno ni bilo popolno. Ni bilo tako kot sem si želela.
Zmeraj sem bila prepričana, da je moški lovec in ženska plen, in da se mora moški potruditi za žensko. Vendar nekako tako, da se srečata na pol poti. Že dlje časa sem opažala, da so se pri nama vloge obrnile. Verjetno bi morala zadevo zaključiti že ob prvem spoznanju, ampak upanje me je držalo, da sem vztrajala naprej. In posledično vedno več noči zaspala objokana.
Ampak zdej je kar je. Oktobra sem končala to, praktično mučenje in samomazohizem, kateremu ni bilo videti konca. V svoji glavi bom gotovo še nekaj časa analizirala stvari po dolgem in počez. Vem, pa da bo konec takrat, ko ne bom več zaspala v joku po tem. Do takrat pa... Bom videla, kaj prinese prihodnost.

Prah si...

Zaradi vsega sranja, ki se dogaja v moji glavi. Preveč vsega. Večinoma same slabe stvari, ki ne pustijo skozi dobri stvari. In če pridejo skozi, so z menoj dan mogoče dva in potem se zopet vse sesuje v prah. Prah si, v prah se povrneš. Vsak teden večkrat.