Sex me up, Scotty. #tek

Vsakič, ko odtečem si rečem: Poraz. Porazno. Čeprav, če dobro pomislim, sem odtekla več, kot prejšnjič in gleženj me je manj bolel ko prejšnjič. In nasplošno je bil boljši teko kot prejšnjič.

Lep miren utrip malenkost pod 150. Lep umirjen tek. Lepo umirjeno dihanje. Lepo. Dokler me ni začel gleženj boleti. Desni.

Nekaj super twitterašev (@havanaclub, @evil_missy, @rolbek, @bosstjanz) mi je povedalo, da moram čevlje menjati, ampak zaenkrat še gonim stare, ker pač nimam soudov za nove. Bodo novi padli čez 2 tedna. Upam.

Počutje se izboljšuje. Včeraj se je zgodilo, da sem komaj čakala današnji tek.

Verjetno je še kaj za napisati, ampak se ne spomnim sedaj.



p.s.: a ste videli moje sexy ozadje?

p.s.2.: Tukaj je povezava do Runkeeper profila, današnjega teka, če koga pretirano zanima. ;)

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Požeruh

Kaj sem se danes naučila?
Jest je treba dovolj. Načeloma ko imam dobre dni se prehranjujem zdravo in jem vse. No, skoraj vse. Ampak to zdaj ni pomembno. Zadnje dni oziroma kar zadnji mesec se je pa moja prehrana zožila. Predvsem posledica tega, da nimam kaj dosti volje do življenja. Vse dni bi spala, najraje tako dolgo, da bi vse padlo na svoje mesto. No, in ker ni volje do življenja ni volje do kuhanja.
Tako sem skoraj ves mesec jedla za kosilo samo pašto. Na en in isti način. S smetano in tuno. Ful pekoče, da sem vsaj nekaj čutila. Priprava 15 minut. Kaj hočeš lepšega. No,m in danes sem ugotovila, da se polenta pripravi še hitreje. 5 minut. Zmaga. Ker res nimam volje stati za štedilnikom.
Zajtrk in večerja so mi pa kosmiči s kakavom. Cel kulinarični presežek.
Posledica premalo hrane se pokaže ko pridem na delo. Delam v kavarni, ki je hkrati tudi slaščičarna in posledično vedno založena z goro takšnih in drugačnih tortic. Ki gredo pridno v moj želodec. Seveda ne vsak dan, da se razumemo. Včasih pride tako, da tudi več dni ali tednov ne dam nič od sladkega v usta.
Ampak kot sem rekla, jem očitno premalo in potem jem veliko tortic.
Danes je bil dan totalnega pretiravanja:
- 2 kefirjevi tortici z gozdnimi sadeži
- arašidi
- olive
- kanapeji *mali kruhek, pikantna salama in oliva*
- 1/4 pizze margarite
- čokoladna pita
- rumova kroglica
V glavnem sem pretiravala. Itak se mi bo jutri maščevalo in mi bo žal. Ampak izučilo me verjetno ne bo.