Karma

V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.

Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.

Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje. 

Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.

In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad. 

Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Ljubezen

Bila sem zaljubljena. In to kako. In bilo mi je všeč. Ponovila bi, čim večkrat. Z isto osebo.

Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.

In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna. 

Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.

Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.

Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

How much did I give up to?

Ne vem.

Zdi se mi, da sem se že velikokrat vdala. Se enostavno sprijaznila, da nečesa ne morem doseči. Dobiti. Zadnje čase to počnem veliko bolj pogosto. Preveč pogosto. To se je moralo zgoditi v kratkem. Se spomnim, še tri leta nazaj, ni bilo tako. Borila sem se za tisto, kar sem si zaželela. Za tisto, kar sem hotela dobiti. In vedela sem, da bom z voljo to tudi dosegla.

In sedaj. Sedaj se vdam. Enostavno obupam. In pustim stvari na pol dokončane. In je ni stvari, ki bi me prepričala, da stvar dokončam.

Mislim, da je bil DIY smrekca prva stvar, ki sem jo vmes prekinila in ko sem prišla nazaj, sem jo dejansko dokončala.

*random thought: Pogrešam zvok vlaka, ki se pelje po železnici ponoči*

Število nedokončanih projektov na mojem računalniku počasi postaja veliko, zelo veliko. In koliko jih je še na zunanjem disku? Ne vem, ne upam pogledati.

Poimenovani po nekem tudi meni nelogičnem zaporedju.

Tudi ta blog. Namen je bil, da objavim nekaj vsak dan. In kako mi gre. Bolj slabo. Ampak vsaj objavljam. Se trudim. Čeprav se tudi tukaj že nabirajo Osnutki.

Mislim, da bo moja letošnja in prva novoletna obljuba, da se ne bom več vdala. Da bom dokončala vse projekte. Pa čeprav samo za mojo dušo.