Karma

V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.

Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.

Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje. 

Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.

In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad. 

Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.