četrtek, 28. marec 2013

Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 


Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D

sobota, 23. marec 2013

Naključni spomin #7

Ura angleščine v 7. razredu.

Sošolka: "T'šica, kaj pomeni disco-very?"
Vsi jo pogledamo neumno, vključno z učiteljico.
Učiteljica: "V kakšnem kontekstu misliš, Monika?"
Sošolka: "Včeraj sem gledala en program na televiziji in je pisalo, da je to Disco-very kanal."

Cel razred v smeh in po njeni zaslugi znam brez problema napisati Discovery Channel.

ponedeljek, 18. marec 2013

Hipotetična situacija

V moj glavi.

Zbudil me je prepih, loputanje vrat in dež. Odličen začetek dneva.

Do odhoda na šiht se zaradi stanja zunaj nisem kaj dosti sekirala. Urco pred odhodom sem se sekirala dosti.

Najbolj me muči uporaba kolesa. Z njim grem povsod. Hitro si na cilju in hoditi mi ni treba. Ker se mi res ne ljubi. Hodit, namreč.

In tako študiram, iti s kolesom ali ne. Scenarij, ki se odvije v moji glavi:

1. Če bi samo deževalo.
Ni problema, marela, kolo in gremo. Včasih brez marele. Največji problem je itak zaustavljanje. Razdalja je vsaj 10 metrov ali več daljša. Pač mokre bremze, mokro kolo. Ampak tega sem že navajena. Tukaj ni večjega problema.

2. Burja in kolo.
Balanco je treba nujno držati z obema rokama, drugače greš koker veter piha. Po možnosti pod avto. V najslabšem primeru. Problem je tudi smer vetra. Lahko goniš kot idiot in si na istem mestu, kot si začel. Lahko ti pa veter da pogon in te kar nese. Slednja je kul. Tako, da tukaj tudi ni večjega problema.

3. Dež, burja, kolo.
To troje žal ne gre skupaj. Mogoče, če bi imela palerino. Tako je pa nimam. Žal. Že ko z marelo hodiš je hudič. In ko greš mimo vseh smetnjakov polnih polamanih marel, ugotoviš, da ni neumno, da si za svojo dal 30€+ . Ker bi končala enako. Poleg tega pa manevrirati kolo z eno roko in z drugo držati marelo. No go. Vsaj jaz nisem takšen talent.  Torej problem.

Posledično sem bila danes prisiljena iti peš na šiht. Sej ni veliko, kakšen kilometer. Gorica je mala. Ampak trpela sem vseeno.

četrtek, 7. marec 2013

Hrana

Zadnje čase imam čudne prehrambene želje. Sicer hrana po kateri imam željo ni čudna, ampak je čudna za mene.

Burek. Nikoli v življenju ga nisem jedla. In v tem trenutku jem četrtega ta teden.

Polenta. Polento jem, ampak ne ravno pogosto. V zadnjih dveh tednih sem jo jedla petkrat. S sirom obvezno, drugače se sploh nimam kaj za pogovarjati.

Pomfri. Tega nisem nikoli rada jedla, predvsem zato, ker sem ga ponavadi jedla doma in ponavadi je plaval v olju. No, v vikendu, ki je že minil sem ga jedla šestkrat.

Pikantna hrana. Sicer sama obožujem, da hrana peče. Ne maram pa hrane, ki že po defaultu peče, kot so feferoni, pikantne klobasice in ostalo. Ampak trenutno ne morem brez teh zadev.

Sadni jogurt. Nikoli in nikdar. Vedno navadni ali kavni. Zadnje čase pa ne grem iz trgovine brez vsaj enega sadnega.

Napolitanke. Nikoli jih nisem marala. V bistvu je to hrana, ki mi ni najbolj jasna, enostavno mi ne potegne in mi je čudna. Lahko bi rekla, da ne razumem njihovega obstoja.

Pomaranče. Vedno samo v soku. Tista koža se mi prav gabi. In tisto belo, ko jo olupiš.

Gotovo bi se našlo še kaj, ampak se trenutno ne spomnim. In ja, kar jem je čudno. Zame. Če bi sexala bi se spraševala, da nisem kje noseča. Tako pa nisem. Očitno imam obdobje. Tudi prav.

ponedeljek, 4. marec 2013

Strah

Danes grozno trpim. Že včeraj sem grozno trpela. Danes je pa še huje.

Včeraj me je začel boleti zob. Nekaj najbolj groznega, kar se mi sploh lahko zgodi.

Mislim, da ni primerjave kako se bojim zobozdravnikov in že ob sami misli na obisk mi gre na jok. In preklemansko težko je najti zobozdravnika, ki razume, da se bojim.

Verjetno gre za fobijo. Ni me strah ničesar, kar mi bo delal. Razumem tudi, da bo vrtal, da bo mogoče bolelo. Sem preživela že čiščenje kanalov. Ampak se bojim. Lani sem tudi izvedela, da imamo to v družini. Sestra se jih prav tako boji,  ampak s to razliko, da jaz ko najdem dobrega in razumljivega zobozdravnika, ga ne izpustim več. Ona pa ne gre k nobenemu dvakrat. Mogoče pa še ni našla pravega.

O tej svoji težavi ne razlagam ljudem okoli mene. Sem nekaj časa, ampak ne razumejo. Vsi rečejo, da sej to ni nič takšnega. Za njih mogoče. Jaz sem pa na pol poti, do paničnega napada.

Enkrat sem ga že imela pri zobozdravniku. In me je hotel ven vržit. Ampak sem mu povedala, da če grem ven me ni več nazaj. Potem je očitno ugotovil, da mi ni lahko. Med obiski me je tudi večkrat vprašal, kaj so mi zobozdravniki prej delali, da se tako bojim in večkrat je moral delo prekiniti, da sem se pomirila in nehala tresti.

Ugotovila sma tudi, da če svojo roko nasloni na moje čelo, se takoj pomirim in umirim. Ne vem zakaj. Tako sproščujoče je. Ampak važno, da pomaga.

Sem že razmišljala, da bi šla h kakšnemu hipnotizerju, da mi izbije ta strah iz glave. Ampak baje moraš verjeti v to, da deluje, kar jaz pač ne, ker ne razumem kako deluje in si niti ne predstavljam, da ne bi imela tega straha.

sobota, 2. marec 2013

Naključni spomin #6

Žur z razlogom 2009.
Prvi spomin:
Jaz: "Poln kufer vas mam, spakirajte gremo na Umeka!!"

Drugi spomin nekje vmes, približno 15 minut kasneje:
Jaz: "Grega, padla sem." Panika kolegov.

Tretji spomin. Nekaj ur kasneje v Tivoliju:
Ena šjora, ki sem jo videla takrat prvič in zadnjič, me drži za ramena in me trese: "Polžek kje si bila?!? Zdaj pa bodi tukaj in da se ne premakneš več z mesta!"

In po tem se spomnim vsega.