Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 

Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D