Sex me up, Scotty! #backOnTrack

Pa sem nazaj. V resnici nisem nikamor šla. Bila sem tukaj. Obstala sem na mestu. Za slab mesec in pol. Mesec in pol brez teka. Mesec in pol trpljenja. Mesec in pol, ko je bilo vse kar sem razmišljala tek.

Vmes sem ugotovila, da imam zelo slabo navado ali bolj kot ne, razvado. V bistvu je precej preprosto. Bojim je jesti, ko ne tečem. Da se ne zredim. Nisem še čisto ugotovila, kako se spoprijeti s tem.

Zakaj nisem tekla? Neumna poškodba hrbta. Zelo boleča poškodba hrbta. Poskusila dvakrat teči vmes, naslednji dan ni bilo lepo. Poskusila z masažo, ni se dobro končalo. Tako sem bila mesec in pol brez teka. In lahko rečem, da se verjetno tako, kot sem se jaz počutila, počutijo odvisnik, ki se odvajajo od česarkoli so že odvisni.

In dobra novica je, da sedaj zelo hitro napredujem. Po drugem teku danes sem izboljšala čas na isti razdalji za malo manj kot 4 minute.

In še ena dobra, od nazadnje ko sem se tehtala, sem pustila za seboj 0,5 kg. Na teh pol kile sem še posebej ponosna, ker so se zgodile v času, ko nisem tekla.

Pa ugotovila sem da je Orbitrek super. Vsaj za švicanje.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 

Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D

DIY verižica

Ali pa ogrlica, ne vem natančno kako se tem rečem reče. Nakita načeloma niti ne nosim, ampak kakšno izjemo lahko naredim. Sploh če sem to verižico sama naredila in sploh, če je v sklopu načrtovanega DIY projekta, ki ga delam to leto. 

Za drugi del projekta moram sicer še izgubiti kakšen kilogram ali dva ali deset, potem se bom pa lotila zadeve. Lahko pa povem, da imam v načrtu si izdelati oblekico na temo Doctor Who. Izrisala sem jo že, vendar brez detajlov, ti še pridejo na vrsto, ko jih dobim v glavo. Seveda me bo kolegica ubila, ko bo videla kako sem zadeve zakomplicirala, ker nekaj stvari imam že v glavi in verjamem, da zadeve ne bo lahko skupaj spraviti. Ampak ko si nekaj zabijem v glavo, potem bom to dobila.

Torej na uh mi je prišlo, da obstaja Fimo masa s katero lahko izdeluješ vse živo in mrtvo, samo spreten moraš biti. Pa sem rekla, zakaj ne. In v največji burji odpeketala v trgovino. In žur se je lahko začel. Modeliranje mi je vzelo okoli tri ure, in če ne bi vmes še pogruntavala kako dejansko stvar narediti in delala popravke, bi trajalo verjetno manj.

Potrebujemo:

- Fimo masa

- Verižico

- Stvari za izdelovanje verižice, katerim ne vem kako se reče. Prodajalke v hobby art trgovinah so itak kronično prijazne in z veseljem pomagajo in povedo kako in kaj, če vprašate.

- Nož, šivanke, raven šraufenciger

- Peki papir

- Potrpežljivost, spretnost

Fimo maso se dobi v bloku približno  5x5x1 centimeter in nato jo z gnetenjem zmehčamo in oblikujemo po želji.

Prvi poskus oblikovanja obeska, ki se je izjalovil, ker sem nesposobna simetrično oblikovati s prosto roko.

Papir za peko je dovolj hvaležna stvar, ki jo lahko uporabimo za pripomoček. Model, ki sem ga izrisala.

Ponovno oblikovan kos Fimo mase.

Fimo masa izrezana. Jaz sem si pomagala z najbolj ostrim nožem, ki sem ga našla v stanovanju in s šivanko.

Detajli

Črke so se izkazale za precejšen problem. Ampak mi je nekako uspelo.

Dodatni detajli.

Na spletu sem sicer videla, da luknje izdolbejo v Fimo maso tako, da pritiskaš in jo potolčeš noter. Po prvem "oknu" sem ugotovila, da tako ne bo šlo, saj mi je izkrivilo model in je postal tako wibbly-wobbly in potem sem ga morala ravnati. Zato sem odvečno maso izrezala iz modela in nato poravnala.

Še več detajlov: Okna, napis, ključavnica.

Ker sem bolj počasne narave in se učim na lastnih napakah, ki jih opazim prepozno, sem dodatno naredila še luč nad T.A.R.D.I.S.om. Ampak sem se danes potolažila, ker sedaj pride super.

Štirje dodatni okraski, da verižica ne bo prazna.

Stvari za oblikovanje verižice.

Končna verižica. Narejena kar iz celega metra verižice. Seveda sem morala improvizirati, ker se mi ni sanjalo, kako narediti, da bi tiste štiri "gumbke" obdržala na mestu. Ampak je izpadlo dobro.

In za tiste, ki ne poznajo Doctor Who in T.A.R.D.I.S. *shame on you!!!!* Takšen je pravi T.A.R.D.I.S.:

Seveda sem tudi prepozno opazila, da pri štetju "oken" nisem bila najbolj natančna in jih je na mojem obesku tako samo 6 namesto 8. Ampak s šestimi pride tako bolj simetričen. Naslednji bo pa z osmimi. Obljubim.

DIY slika

Torej današnji DIY ni nič takšnega, zaradi česar bi bilo treba preveč razmišljati. Kar sem potrebovala je dovolj kondicije in potrpežljivosti za iskanje črk po vseh trgovinah v mestu. Seveda sem jih dobila v zadnji trgovini, ki je 2 metra od doma. Logično, kajne.

Potrebujemo:

 - okvir za slike,
 - bel list papirja,
 - črke nalepke,
 - kondom. *jup, prav ste prebrali*

Tokrat samo slike.

Končni rezultat:

                                                 

Vir ideje

Na koncu koncu se je izkazalo, da sta si precej podobna, ampak to je resnično čisto nenamerno.

OBJAVA NA DAN...

odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.

V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.

V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.

Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.

Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.

Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.

Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.

In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.

Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.

Verjetno odraščam. Čas je že bil.