Na hitro

Ne pogrešam njega.

Pogrešam pa občutke in čustva, ki sem jih imela zaradi njega in ob njem.

Post op

Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.

Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.

Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.

Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.

Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.

In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.

Čakanje

Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Ljubezen

Bila sem zaljubljena. In to kako. In bilo mi je všeč. Ponovila bi, čim večkrat. Z isto osebo.

Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.

In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna. 

Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.

Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.

Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

How much did I give up to?

Ne vem.

Zdi se mi, da sem se že velikokrat vdala. Se enostavno sprijaznila, da nečesa ne morem doseči. Dobiti. Zadnje čase to počnem veliko bolj pogosto. Preveč pogosto. To se je moralo zgoditi v kratkem. Se spomnim, še tri leta nazaj, ni bilo tako. Borila sem se za tisto, kar sem si zaželela. Za tisto, kar sem hotela dobiti. In vedela sem, da bom z voljo to tudi dosegla.

In sedaj. Sedaj se vdam. Enostavno obupam. In pustim stvari na pol dokončane. In je ni stvari, ki bi me prepričala, da stvar dokončam.

Mislim, da je bil DIY smrekca prva stvar, ki sem jo vmes prekinila in ko sem prišla nazaj, sem jo dejansko dokončala.

*random thought: Pogrešam zvok vlaka, ki se pelje po železnici ponoči*

Število nedokončanih projektov na mojem računalniku počasi postaja veliko, zelo veliko. In koliko jih je še na zunanjem disku? Ne vem, ne upam pogledati.

Poimenovani po nekem tudi meni nelogičnem zaporedju.

Tudi ta blog. Namen je bil, da objavim nekaj vsak dan. In kako mi gre. Bolj slabo. Ampak vsaj objavljam. Se trudim. Čeprav se tudi tukaj že nabirajo Osnutki.

Mislim, da bo moja letošnja in prva novoletna obljuba, da se ne bom več vdala. Da bom dokončala vse projekte. Pa čeprav samo za mojo dušo.

Vseeno mi je.

Osamljena. Tako se počutim. Sama. In daleč na okoli ni nikjer nikogar, ki bi mi korakal nasproti.

Nikogar.

Ne vem točno, kako bi to... preživela prestala, v bistvu. Ne vem, kaj naj naredim. Ne znam se spopasti s tem. Saj lahko grem v družbo in se lahko ukvarjam z ljudmi okoli mene. In sem prijazna in poslušam in se delam, da me zanima. Ampak v resnici mi je vseeno. Vseeno za vse.

Vseeno mi je kaj se bo dogajalo naprej, vseeno mi je kakšna je moja prihodnost. vseeno mi je za šolo. Vseeno mi je, vseeno mi je za vse.

Vem, da to ni v redu in da bi morala poiskati rešitev. Ampak mi je vseeno. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

DIY smrekca

Ne vem, nekaj me je prijelo in sem se odločila, da bom imela par DIY projektov. Itak je to zdej baje in in oh in sploh ful kul.

Če tole stran bere slučajno kakšen neandertalec, ki ne ve kaj je DIY, škoda. Google it. Jaz ne bom za tebe.

No, kot nekdo, ki veliko preveč časa preživi na računalniku in s tem posledično na internetu, vidim (pre)veliko stvari, ki bi jih imela. Takoj. Zdaj. Ampak ne morem. zaradi določenih razlogov. (Beri: €) *Resno, zadnjič nismo imeli interneta dva dni in mislim, da sem imela kar nekakšno krizo. Kriza vam rečem!*

No, tako sem tudi naletela na DIY izdelke iz plute. Bolj natančno iz zamaškov iz plute. Tisti kurb, ki so preprečili kar nekaj pijanih večerov, ker se ti je preveč mudilo v trgovini in si pač pograbil prvo vino, ki se ti je zdelo cenovno ugodno, in je hkrati dajalo občutek, da ni ravno najbolj poceni, kar ga premore trgovina, in seveda, ko si ga želel odpreti pa plutast zamašek. Potem pa v jok in na drevo in vse igrače s sabo pa nikoli več dol. Nekako tako.

No, in ker sem nekdo, ki dela v gostilni, ki premore več kot 2 vini v ponudbi in vsa so zaprta na pluto, sem začela akcijo zbiranja teh zamaškov. Kakšen mesec kasneje polna vrečka plutastih zamaškov, katerih slika ne obstaja, ker jih nisem slikala, in se prelena, da bi jih sedaj.

Tokratno rundo sem se odločila za smreko. Ker je pač december. In ker jo rabimo. Imamo lučke, nimamo smreke.

Potrebuješ:

• plutaste zamaške
• podstavek
• pištolo za vroče lepljenje in vložke
• dekoracijo

Nato pa začneš. En kup potrpežljivosti in en kup domišljije. Pa gre. In čim manj ocd, ker potem delo traja tudi do 2x dlje. 

Tako nekako. Limaš plutaste zamaške, da nekako formirajo obliko smreke. In vmes ne poskušaš zaganjati panike, ker ni vse geometrijsko natančno in seveda paziš, da ne dobiš vročega silikona, na kakšen del telesa, ker boli kot svinja. Resnično.

In končni izdelek: 

To je to.

Mir

Počutim se skrajno nenavadno. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da sem očitno dosegla nekakšen notranji mir.
Seveda moram na potrditev počakati še kakšen teden, ko bom imela pms in takrat se bodo pokazali rezultati tega petka in all its glory.
V petek je snežilo. Oh, kako je snežilo. In to v Novi Gorici. Pravljica, vam rečem. Tisto otroško navdušenje, ki te preplavi, ko opazuješ snežinke, ki padajo z neba mimo luči. Neverjeten občutek. Mislim, da sem bila prvič v nekaj mesecih res srečna. Tri ure čiste sreče. Škoda sicer, da sem delala, ampak vsega pa res ne morem imeti.
In potem je prišel njegov SMS. Ali se spomnim... In je šlo vse navzdol.
Kakšno neumno vprašanje, ali se spomnim? Raje bi vprašal, česa se ne spomnim, teh stvari je bolj malo. Vsega se spomnim: dobrega, slabega, veselega, žalostnega.
Ne vem, kakšen namen je imel s tem sporočilom, bolj me zanima, zakaj mi ga je poslal. Tega seveda ne bom izvedela, tako, da se trudim ne razmišljati o tem.
Sporočilo sem ignorirala in ga po nasvetu tudi izbrisala. Potem sem si pa čik prižgala.
Pol ure kasneje, pa naslednje sporočilo, naj pozabim. Bolj v stilu, da je on sedaj užaljen, ker nočem igrati igre, ki sem jo igrala tako dolgo. Ne, ne več. In ne, ne bom pozabila. Bom ne razmišljala o tem, ampak pozabila ne bom.
In takrat sem mu odpisala. Tisto, kar bi mu morala odpisati že dva meseca nazaj, ko mi je poslal prvo sporočilo. Tisto česar sem se najbolj bala in si res nisem želela narediti. Povedati mu jasno in glasno, naj me pusti na miru. Pretrgati stik in ga nikoli več ne vzpostaviti nazaj. Priznam, vsak dan sem upala na njegovo sporočilo, čeprav sem vedela, da bom končala v joku. Ampak bi mi dalo neko zadoščenje, da še zmeraj misli name. Včasih. Z malim se zadostim. To je moja težava. In očitno mi je všeč, da samo sebe mučim. Tudi to je moja težava. Veliko jih imam.
In sem mu povedala. Da ga imam rada. Da mi ne more dati, tistega kar si želim. Da ne bom pozabila. In da ne moreva biti prijatelja.
Poglavje zaključeno. Vrata zaprta. Sedaj pa grem malo jokati, ker tole napisano zgoraj je čisti samo-mazohizem.

OBJAVA NA DAN...

odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.

V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.

V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.

Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.

Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.

Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.

Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.

In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.

Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.

Verjetno odraščam. Čas je že bil.

Prah si...

Zaradi vsega sranja, ki se dogaja v moji glavi. Preveč vsega. Večinoma same slabe stvari, ki ne pustijo skozi dobri stvari. In če pridejo skozi, so z menoj dan mogoče dva in potem se zopet vse sesuje v prah. Prah si, v prah se povrneš. Vsak teden večkrat.