Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Post op

Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.

Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.

Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.

Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.

Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.

In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.

Čakanje

Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...