Crying when you are happy

Kričala bi. Tako zelo na glas, da bi me vsi slišali.

Kričim. Vendar me nihče ne sliši.

Se mi zdi.

Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.

In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?

Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.

My dirty little secret #2

Poljub mi predstavlja večjo intimnost kot sex.

Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 

Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D

10 glasov.

Že takoj na začetku bom zgoljufala, ker taka pač sem, ampak enostavno mi glasovi ne pustijo, da bi napisala samo 6 stvari, če nas je pa 10. Ne gre to tako, dobiš vse ali pa nobenega.

V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.

Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.

Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?

Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.

Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.

Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.

Kro-Ko-Di_Lje!

In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.

Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.

Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.

Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.

2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.

Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.

5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.

Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.

Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.

Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.

Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.

Ljubezen

Bila sem zaljubljena. In to kako. In bilo mi je všeč. Ponovila bi, čim večkrat. Z isto osebo.

Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.

In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna. 

Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.

Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.

Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.