Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Konec

Danes sem definitivno zadnji dan jokala zaradi njega.

In lahko rečem, da ga sovražim. Da je egoistična svinja, ki namerno ali nenamerno želi uničiti moje sanje. Želje.

In če jaz verjamem, da lahko dobim pravljico, jo bom dobila.

Naključni spomin #4

Prva noč z njim. Ležim v njegovem objemu, široko odprtih oči in ne morem zaspati. Tiha melodija jazza.
On: "Spiš?"
Polžek:"Ne."
On:"A te moti glasba, saj lahko ugasnem računalnik."
Polžek:"Ne, samo kavo sem spila prej in sedaj ne morem zaspati."

Lagala sem. In glasba me res ni motila.

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Objem

Opažam, da se vedno več objemam.

Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.

Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.

Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.

Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.

Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.

Tega mi noben ne more dati.

Ljubezen

Bila sem zaljubljena. In to kako. In bilo mi je všeč. Ponovila bi, čim večkrat. Z isto osebo.

Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.

In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna. 

Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.

Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.

Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

I HATE HIM SO MUCH

Ampak to ni res. Ne sovražim ga. Čeprav ga poskušam, ampak ga ne morem.
Včasih, ko se pogovarjam sama s seboj in razmišljam, si rečem, da je prasec. Ampak v resnici ne mislim tako. Že v naslednji sekundi, kaj sekundi, ko končam besedo s C, mi gre skoz glavo misel, saj ne misliš tako. In res je tako.
Saj me je prizadel, vendar me je prizadel točno toliko kolikor sem mu dovolila. In dovolila sem mu veliko.
Na začetku je bila gotovo ljubezen. Skupaj z vsemi metuljčki, nasmehi, pogledi, dotiki. Vse. Cel komplet, tisto kar sem želela.
Itak sem sama kriva. Dogovorila sva se da boma prijatelja. Strinjala sem se s tem. Nato pa to potlačila nekam globoko in pozabila. Kako ne bi, če je bilo čudovito. Če se nisma obnašala kot prijatelja.
Vendar se je tudi to začelo spreminjati. Na koncu sem bila samo oseba, ki jo je poklical, ko je bilo treba sprazniti jajca. Ampak jaz sem ga nekje globoko v sebi še vedno ljubila. Povedati mu tega nisem mogla, ker sem vedela, da ne bom dobila odgovora nazaj. Samo stisnjene ustnice in prazen pogled. Mogoče bi še rekel, da to ni prav in da ga ne smem in naj neham. To bi pa bilo to.
Govorila sem si, da so moški pač takšni in si zatiskala oči.
Poskušam se prepričati, da je bil res grozen do mene, in nesramen, in kaj vem kaj vse še. Ampak to je laž. Ko sma bila skupaj je bili popolno. Vse kar sem si želela in še več. Ko nisma bila skupaj je pa pravljica izginila. Čeprav se je ukvarjal z menoj, ko sem dovolj zatežila, vseeno ni bilo popolno. Ni bilo tako kot sem si želela.
Zmeraj sem bila prepričana, da je moški lovec in ženska plen, in da se mora moški potruditi za žensko. Vendar nekako tako, da se srečata na pol poti. Že dlje časa sem opažala, da so se pri nama vloge obrnile. Verjetno bi morala zadevo zaključiti že ob prvem spoznanju, ampak upanje me je držalo, da sem vztrajala naprej. In posledično vedno več noči zaspala objokana.
Ampak zdej je kar je. Oktobra sem končala to, praktično mučenje in samomazohizem, kateremu ni bilo videti konca. V svoji glavi bom gotovo še nekaj časa analizirala stvari po dolgem in počez. Vem, pa da bo konec takrat, ko ne bom več zaspala v joku po tem. Do takrat pa... Bom videla, kaj prinese prihodnost.