Se mi zdi.

Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.

In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?

Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

Blah

Sovražim dneve kot je danes. Ne toliko dneve, kot počutje. Ki je enostavno blah.... in to je obraz, ki ga naredim ob besedi blah.

Že zbudila sem se cela tako blah... in dan se je nadaljeval z blah in se bo tako nadaljeval. Pomagala ne bosta niti dva litra grenivkinega soka, niti pol kile skute ali tiste tri jajce za večerjo, ki se trenutno kuhajo. Za pozni zajtrk sem pojedla škatlo nekih Milka piškotov in to je to. Pokvarjen dan za naprej. Edina stvar, ki me lahko potolaži, da sem vse pojedla in jih sedaj nimam več, tako da ne bo več nobene skušnjave. Denarja za v trgovino pa itak nimam.

Situacijo poskušam sanirati z feeling good glasbo, ki prav tako ne učinkuje. 

Danes prebrodim čez tale dan, mogoče mi ga kdo popestri, jutri se pa zbudim in bo vse kot je treba. Plan. 

Karma

V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.

Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.

Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje. 

Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.

In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad. 

Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

10 glasov.

Že takoj na začetku bom zgoljufala, ker taka pač sem, ampak enostavno mi glasovi ne pustijo, da bi napisala samo 6 stvari, če nas je pa 10. Ne gre to tako, dobiš vse ali pa nobenega.

V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.

Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.

Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?

Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.

Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.

Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.

Kro-Ko-Di_Lje!

In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.

Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.

Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.

Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.

2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.

Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.

5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.

Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.

Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.

Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.

Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.

Vseeno mi je.

Osamljena. Tako se počutim. Sama. In daleč na okoli ni nikjer nikogar, ki bi mi korakal nasproti.

Nikogar.

Ne vem točno, kako bi to... preživela prestala, v bistvu. Ne vem, kaj naj naredim. Ne znam se spopasti s tem. Saj lahko grem v družbo in se lahko ukvarjam z ljudmi okoli mene. In sem prijazna in poslušam in se delam, da me zanima. Ampak v resnici mi je vseeno. Vseeno za vse.

Vseeno mi je kaj se bo dogajalo naprej, vseeno mi je kakšna je moja prihodnost. vseeno mi je za šolo. Vseeno mi je, vseeno mi je za vse.

Vem, da to ni v redu in da bi morala poiskati rešitev. Ampak mi je vseeno. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.

Mir

Počutim se skrajno nenavadno. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da sem očitno dosegla nekakšen notranji mir.
Seveda moram na potrditev počakati še kakšen teden, ko bom imela pms in takrat se bodo pokazali rezultati tega petka in all its glory.
V petek je snežilo. Oh, kako je snežilo. In to v Novi Gorici. Pravljica, vam rečem. Tisto otroško navdušenje, ki te preplavi, ko opazuješ snežinke, ki padajo z neba mimo luči. Neverjeten občutek. Mislim, da sem bila prvič v nekaj mesecih res srečna. Tri ure čiste sreče. Škoda sicer, da sem delala, ampak vsega pa res ne morem imeti.
In potem je prišel njegov SMS. Ali se spomnim... In je šlo vse navzdol.
Kakšno neumno vprašanje, ali se spomnim? Raje bi vprašal, česa se ne spomnim, teh stvari je bolj malo. Vsega se spomnim: dobrega, slabega, veselega, žalostnega.
Ne vem, kakšen namen je imel s tem sporočilom, bolj me zanima, zakaj mi ga je poslal. Tega seveda ne bom izvedela, tako, da se trudim ne razmišljati o tem.
Sporočilo sem ignorirala in ga po nasvetu tudi izbrisala. Potem sem si pa čik prižgala.
Pol ure kasneje, pa naslednje sporočilo, naj pozabim. Bolj v stilu, da je on sedaj užaljen, ker nočem igrati igre, ki sem jo igrala tako dolgo. Ne, ne več. In ne, ne bom pozabila. Bom ne razmišljala o tem, ampak pozabila ne bom.
In takrat sem mu odpisala. Tisto, kar bi mu morala odpisati že dva meseca nazaj, ko mi je poslal prvo sporočilo. Tisto česar sem se najbolj bala in si res nisem želela narediti. Povedati mu jasno in glasno, naj me pusti na miru. Pretrgati stik in ga nikoli več ne vzpostaviti nazaj. Priznam, vsak dan sem upala na njegovo sporočilo, čeprav sem vedela, da bom končala v joku. Ampak bi mi dalo neko zadoščenje, da še zmeraj misli name. Včasih. Z malim se zadostim. To je moja težava. In očitno mi je všeč, da samo sebe mučim. Tudi to je moja težava. Veliko jih imam.
In sem mu povedala. Da ga imam rada. Da mi ne more dati, tistega kar si želim. Da ne bom pozabila. In da ne moreva biti prijatelja.
Poglavje zaključeno. Vrata zaprta. Sedaj pa grem malo jokati, ker tole napisano zgoraj je čisti samo-mazohizem.

OBJAVA NA DAN...

odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.

V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.

V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.

Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.

Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.

Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.

Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.

In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.

Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.

Verjetno odraščam. Čas je že bil.