Osamljena. Tako se počutim. Sama. In daleč na okoli ni nikjer nikogar, ki bi mi korakal nasproti.
Nikogar.
Ne vem točno, kako bi to...
preživela prestala, v bistvu. Ne vem, kaj naj naredim. Ne znam se spopasti s tem. Saj lahko grem v družbo in se lahko ukvarjam z ljudmi okoli mene. In sem prijazna in poslušam in se delam, da me zanima. Ampak v resnici mi je vseeno. Vseeno za vse.
Vseeno mi je kaj se bo dogajalo naprej, vseeno mi je kakšna je moja prihodnost. vseeno mi je za šolo. Vseeno mi je, vseeno mi je za vse.
Vem, da to ni v redu in da bi morala poiskati rešitev. Ampak mi je vseeno. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.
Ne da bi pametoval, ampak začetni znaki depresije... govorim iz izkušenj.
OdgovoriIzbrišiNajd neki, kar te je veselil nekoč, pa si opustila ker ni bil pravi čas, nisi vedla kako ali zarad katerga koli razloga že. ;)
In se lot spet tega.
@Sakir mislim, da tole včeraj so bili predvsem hormoni. PMS in ta šit. In je bilo zato precej hudo. Danes sem bolje. ;) Do naslednjega meseca. :)
OdgovoriIzbriši