Včasih, ko se pogovarjam sama s seboj in razmišljam, si rečem, da je prasec. Ampak v resnici ne mislim tako. Že v naslednji sekundi, kaj sekundi, ko končam besedo s C, mi gre skoz glavo misel, saj ne misliš tako. In res je tako.
Saj me je prizadel, vendar me je prizadel točno toliko kolikor sem mu dovolila. In dovolila sem mu veliko.
Na začetku je bila gotovo ljubezen. Skupaj z vsemi metuljčki, nasmehi, pogledi, dotiki. Vse. Cel komplet, tisto kar sem želela.
Itak sem sama kriva. Dogovorila sva se da boma prijatelja. Strinjala sem se s tem. Nato pa to potlačila nekam globoko in pozabila. Kako ne bi, če je bilo čudovito. Če se nisma obnašala kot prijatelja.
Vendar se je tudi to začelo spreminjati. Na koncu sem bila samo oseba, ki jo je poklical, ko je bilo treba sprazniti jajca. Ampak jaz sem ga nekje globoko v sebi še vedno ljubila. Povedati mu tega nisem mogla, ker sem vedela, da ne bom dobila odgovora nazaj. Samo stisnjene ustnice in prazen pogled. Mogoče bi še rekel, da to ni prav in da ga ne smem in naj neham. To bi pa bilo to.
Govorila sem si, da so moški pač takšni in si zatiskala oči.
Poskušam se prepričati, da je bil res grozen do mene, in nesramen, in kaj vem kaj vse še. Ampak to je laž. Ko sma bila skupaj je bili popolno. Vse kar sem si želela in še več. Ko nisma bila skupaj je pa pravljica izginila. Čeprav se je ukvarjal z menoj, ko sem dovolj zatežila, vseeno ni bilo popolno. Ni bilo tako kot sem si želela.
Zmeraj sem bila prepričana, da je moški lovec in ženska plen, in da se mora moški potruditi za žensko. Vendar nekako tako, da se srečata na pol poti. Že dlje časa sem opažala, da so se pri nama vloge obrnile. Verjetno bi morala zadevo zaključiti že ob prvem spoznanju, ampak upanje me je držalo, da sem vztrajala naprej. In posledično vedno več noči zaspala objokana.
Ampak zdej je kar je. Oktobra sem končala to, praktično mučenje in samomazohizem, kateremu ni bilo videti konca. V svoji glavi bom gotovo še nekaj časa analizirala stvari po dolgem in počez. Vem, pa da bo konec takrat, ko ne bom več zaspala v joku po tem. Do takrat pa... Bom videla, kaj prinese prihodnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar