odpelje frustracije stran. Ali kako. Mogoče. Ne vem. Bom videla.
V mojem življenju so samo tri stalne točke. Šola, dom in šiht. Vmes pa nič.
V šoli se s folkom ne družim, ker enostavno mi ne potegnejo. Imajo nekakšne fore, ki jih ne zastopim, smejijo se stvarem, ki enostavno niso smešne. Oziroma očitno jih jaz ne razumem kot smešne. Čemur se jaz smejim je drugače od tistega, čemur se sošolci smejijo. Recimo, da je moj smisel za humor bolj sofisticiran. Čeprav verjetno ni ampak se lahko s tem tolažim.
Cimri. Oni so poglavje čisto zase. Večinoma cele dneve prečepijo na računalniku, tako kot jaz. Ampak jaz sem v svoji sobi, oni so pa v dnevni. Ni razlike. Oni igrajo igrice, jaz se igram na Twitterju. Tako, da ni razlike, ali delam to v njihovi družbi ali sama. Verjetno, bi bilo dobro, da se začnem malo družiti z njimi. Ampak pretiravala ne bom. Mogoče kakšno pijanšno ali kaj podobnega. Na računalniku ne bom skupinsko visela. Rada imam svojo privatnost.
Šiht. Družba tukaj je dobra. Smejimo se, družimo se. Včasih tudi izven delovnega časa. Večina ima itak družine in partnerje. Tako, da poslušam o njihovih težavah in od nekaterih o njihovih pijanšnah. Ampak je dobro. Trači zaradi katerih lahko izklopim možgane in ne razmišljam o lastnih težavah. Z eno sodelavko sva se "našle" in se tudi izven delavnega časa več družima. Tako, da tudi to je v redu. Ni slabo.
Pri vseh pogovorih pride itak vedno, do tega kakšne težave ima drugi in tisti, ki posluša poskuša svetovati. V svetovanju sem slaba. Lahko ti dam predlog kaj bi po mojem mnenju na podlagi mojih izkušenj lahko izboljšal, ampak se to nikoli ne odraža na dano situacijo.
Tudi tolažiti ne znam. Ne boš me naredil bolj nesrečno, če se boš jokal pred menoj. Kaj naj ti takrat rečem? Ne vem. Pojma nimam. Iz lastnih izkušenj, pustim na miru. Lahko sem tam, lahko te objamem, lahko govorim prazne besede, kot: "Vse bo v redu." in "Saj bo minilo." Ali pa kakšen podoben drek, tu se pa konča. Ne me postavljat v takšno situacijo. Čeprav vem, da sem sam marsikoga že postavila na to situacijo. Ne govorit. Tiho bodi. Objemi me. Pa bo to najbolje kar lahko narediš. Če bom hotela, bom že povedala, kaj je narobe. Ne stvari siliti iz mene. Na splošno sem dosti zaprta oseba. Smešno.
In doma. Doma je zanimivo. Več kot en teden gotovo ne zdržim doma. Doma je bilo vedno napeto. Že v osnovni šoli. Takrat sem to rešila z odhodom v srednjo šolo v Ljubljano. Kako priročno. Izobraževanje, ki sem ga želela je bilo v Ljubljani. Seveda je bilo v trenutku vse narobe. Na srečo nisem odstopala od odločitve. Drugače ne vem kaj bi bilo. Ena stvar gotovo. Srednje šole ne bi naredila. 3 leta kolikor sem bila doma, ne vem točno kako sem preživela. Je vse bolj zamegljeno. Z razlogom. Na srečo sem delala, tako da smo se doma bolj malo videli in se je dalo nekako preživeti. In potem sem zopet šla. V Novo Gorico, kjer sem še sedaj in po pravici je ne bi zapustila. Niti ne bi šla domov, niti v kakšen drugi kraj. Ampak če bo sila, se bom pač selila. Razmere doma so sedaj na najboljši točki. Mislim, da se je tudi mati spremenila in sedaj vidi stvari drugače, sploh v razmerju z njenim partnerjem in s sestro. Ki sta bila po mojem mnenju glavna krivca za okoliščine, ki so se pojavljale doma. Saj sem tudi jaz bila kriva, ne rečem, ampak jaz sem se trudila pustiti stat. Sedaj je v redu. Že skoraj super. In pridejo momenti, ko grem prav rada domov.
Kolegi. Praktično poročeni. Dejansko niso, ampak so. Da jih zbobnam na kup, je treba že skoraj pismene prošnje pošiljati, da si vzamejo čas. Posledično moje družabno življenje doma trpi. Bolj kot v Novi Gorici. Tukaj vsaj nimam nobenega, ki bi me pustil na cedilu. V Celju jih je 5. In ko noben nima časa za eno kavo. No, občutek ni prijeten in včasih se počutim kot zadnji drek. Sem pa tega že navajena, skoraj, in me ne prizadene toliko, kot me je kakšni dve leti nazaj.
Verjetno odraščam. Čas je že bil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar