Sex me up, Scotty! #30minut

Sex me up, Scotty. #tek

Vsakič, ko odtečem si rečem: Poraz. Porazno. Čeprav, če dobro pomislim, sem odtekla več, kot prejšnjič in gleženj me je manj bolel ko prejšnjič. In nasplošno je bil boljši teko kot prejšnjič.

Lep miren utrip malenkost pod 150. Lep umirjen tek. Lepo umirjeno dihanje. Lepo. Dokler me ni začel gleženj boleti. Desni.

Nekaj super twitterašev (@havanaclub, @evil_missy, @rolbek, @bosstjanz) mi je povedalo, da moram čevlje menjati, ampak zaenkrat še gonim stare, ker pač nimam soudov za nove. Bodo novi padli čez 2 tedna. Upam.

Počutje se izboljšuje. Včeraj se je zgodilo, da sem komaj čakala današnji tek.

Verjetno je še kaj za napisati, ampak se ne spomnim sedaj.



p.s.: a ste videli moje sexy ozadje?

p.s.2.: Tukaj je povezava do Runkeeper profila, današnjega teka, če koga pretirano zanima. ;)

Fuk in custva.

Kako zahtevna sem ker bi imela oboje. In ali velja pregovor: Kdor z malim ni zadovoljen, mu velik ne zraste. *resno se mi ne sanja kaksen je pravi  pregovor*

In kaj sedaj?

My dirty little secret #2

Poljub mi predstavlja večjo intimnost kot sex.

Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

My dirty little secret

Še nikoli nisem bila na zmenku.

Tumasta

Potem pa imam sama s sabo neumne pogovore, ki ne pripomorejo popolnoma ničemur dobremu. Začnem dvomiti vase in se potisnem na rob obupa in solz. In potem dejansko pomislim, da pravljica ne obstaja in da je imel prav.

Ampak ni imel.

Mika me

Mika me. Tisti zaznamek, s katerega me gleda modra ptička.

Da ga kliknem in vpišem svoje uporabniško ime in geslo. Toliko imam za povedati. Ampak ni še čas. Še dve stvari moram naredit. Za eno potrebujem veliko časa in volje, za drugo pa veliko poguma. Veliko. Bom videla.

Lahko spremenim.

Blah

Sovražim dneve kot je danes. Ne toliko dneve, kot počutje. Ki je enostavno blah.... in to je obraz, ki ga naredim ob besedi blah.

Že zbudila sem se cela tako blah... in dan se je nadaljeval z blah in se bo tako nadaljeval. Pomagala ne bosta niti dva litra grenivkinega soka, niti pol kile skute ali tiste tri jajce za večerjo, ki se trenutno kuhajo. Za pozni zajtrk sem pojedla škatlo nekih Milka piškotov in to je to. Pokvarjen dan za naprej. Edina stvar, ki me lahko potolaži, da sem vse pojedla in jih sedaj nimam več, tako da ne bo več nobene skušnjave. Denarja za v trgovino pa itak nimam.

Situacijo poskušam sanirati z feeling good glasbo, ki prav tako ne učinkuje. 

Danes prebrodim čez tale dan, mogoče mi ga kdo popestri, jutri se pa zbudim in bo vse kot je treba. Plan. 

Sestavljanka

Del mojega življenja, se je postavil na pravo mesto. Sestavljen skupaj kot sestavljanka, ki čaka, da jo zalepim, ali pa ponovno razdrem. To bom še videla.

Trenutno pa lahko neham psihirati in se zivcirati zaradi tega. Konec drame.

Sedaj se lahko usmerim še v druge razbitine in jih začnem lepiti.

Zadovoljna sem.

Zafurana

Priznam. Tudi jaz sem to delala. Pol leta sem mu težila in pol leta me je ignoriral. Ampak v svoj zagovor naj povem, da sem težila samo zato, ker nisem dobila odgovorov na vprašanja. Ker enostavno nisem razumela kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ko me je odrezal brez kakršnega koli opozorila, brez kakršne koli razlage.
In ja, pol leta je dolga doba. Vem. Ampak ni bilo vsak dan, bilo je enkrat mogoče dvakrat na mesec ko sem mu pošiljala SMSje na katere ni nikoli odgovoril.
Potem sem nehala. Obupala, ker je pokazal, da ne bo nič.
Ampak potem je prišel nazaj. Mi odgovoril in itak sem bila čist srečna in zopet čisto zaljubljena v njega. Načeloma ne rabim veliko, da se zaljubim. Prave besede, dovolj dolgo in je to to.
Že takrat bi morala končati, ampak nisem. Me še ni pohodil dovoljkrat, mi še ni zlomil srca dovoljkrat.
In ni še pokazal svojega pravega obraza.
Po tem sem se šla najino igro še 2 leti. Kako neumna sem bila. Upala in želela, da se bo kaj spremenilo, da se bo on kaj spremenil. Nekaj časa je kazalo tako. Bilo je obdobje, ko je bil popoln in je bilo vse super. In potem je šlo zopet vse dol, na staro, kot je bilo prej.
In na koncu ni šlo več naprej. Verjamem, da je njemu popolnoma ustrezalo, tako kot je bilo. Meni pač ne. In sem zaključila. In je bolelo. In prišlo je obdobje depresije.
Ko mi je poslal prvo sporočilo po koncu sem mislila, da ga skrbi zame.
Ko je poslal drugo sporočilo sem ugotovila, da temu ni tako. Jasno sem povedala, da ne morema biti prijatelja. In dokončno končala stvari med nama. Tako sem mislila.
Nato, pa je poslal mail. Ne enega, več. Na katere sem odgovorila. Najprej sem mislila, da je moje odgovarjanje napaka. Dokler ga nisem vprašala, štirih ključnih vprašanj. Takrat je pokazal svoj pravi obraz.
Da je egoist, ki skrbi samo zase in misli, da se ves svet vrti okoli njega. Da mu nisem bila vsa štiri leta nič drugega, kot koš za biološke odpadke. Vse ostalo je bila samo lepa embalaža. Da misli, da bom po enem lepem mailu in majhnem znaku zanimanja prišla nazaj. In po možnosti po vseh štirih. Ter ga hkrati častila, kot boga, ker je pokazal kanček zanimanja.
In sedaj vem, da s takšnim človekom nimam kaj delati. Kako neumno od mene je bilo, da sem si želela, da bi bila par. Da bi dejansko živela skupaj. Ali imela družino. Nisem bila brez razloga zaprepadena in v šoku, ko mi je ena predlagala, naj "ponesreči" zanosim.
Morala bi že prej končati, ampak nisem bila pripravljena. Ali pa dovolj zrela. Bala sem se, da po njem ne bo nikogar več. Sedaj se ne več. Nekdo bo. Lahko, da jih bo več. In tudi, če ne bo nobenega. Nekako me to ne skrbi več. Raje sama, kot pa z njim.
Odrasla sem. Končno.

Twitter #2

Dejansko mi je dolgčas brez njega. Ampak se zaposlim. Malo mi je smešno, ko hočem kaj twitnati in vzamem telefon v roke in potem se spomnim.

Največji dolgčas je itak na pavzah na šihtu, ko ne vem kaj bi delala. Mogoče si spet prenesem Angry Birds.

Ugotavljam tudi, da imam veliko za povedati. Od tega je 90% neumnosti in popolnoma nerelavantnih informacij.

Ugotovila sem tudi, da hujšanje precej negativno vpliva na mojo menstruacijo. Predvsem na bolečino, ki mi jo povzroča. Pred 3 meseci sem shujšala za 5 kg in takrat me je bolelo kot svinja. Nato sem se zredila za 1 kg in me zopet ni bolelo. Ta mesec sem shujšala za 2 kg in me zopet boli ko svinja. In klejem vse prednike in dejstvo, da sem ženska. Čeprav se zavedam, da obstajajo ženske, ki jih boli še veliko bolj kot mene in si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi bila na njihovem mestu. Verjetno bi kar umrla.

Odločila sem se tudi, da bom nehala kaditi. Predvsem zato, da mi na pavzah ne bo dolgčas. Precej neumen razlog, ampak bolje kot nič.

Hrana je zakon! S sodelavcem se strinjama, da je boljša kot sex.

Očitno me nekaj ljudi na Twitterju pogreša. Ampak najprej se moram skupaj sestaviti. Pomesti stvari pred svojimi vrati. Postimati stvari v svoji glavi. In najpomembneje, napisati diplomo. Potem pa pridem nazaj. Definitivno.

Če že druga ne bo razlog, da pridem nazaj, bo gotovo dejstvo, da sledim ljudem, ki so super awesome in mi omogoča, da te ljudi spoznam in ugotovim, da so tudi v RL super awesome.

Naključni spomin #5

Noč. 18 rojstni dan prijatelja. Pijače v potokih. V žilah alkohol namesto krvi. Gremo v najbližji diskač.
In moja blazna ideja: "Dejmo skakati, kot zajčki do diskača!"

I shit you not, we actually did it!

Twitter

Deaktivirala sem Twitter račun.

Za nekaj časa. Imam 30 dni, da pridem nazaj. In nazaj bom gotovo prišla.

Ne vem kdaj. Najprej moram razčistit stvari v svoji glavi. Sama, brez mnenj drugih in brez motečih elementov.

Začeti moram ponovno razmišljati v več kot 140 znakih, narediti kakšno stvar zase in predvsem sestaviti svoje življenje.

V sebi imam temo in ki jo moram premagati.

Konec

Danes sem definitivno zadnji dan jokala zaradi njega.

In lahko rečem, da ga sovražim. Da je egoistična svinja, ki namerno ali nenamerno želi uničiti moje sanje. Želje.

In če jaz verjamem, da lahko dobim pravljico, jo bom dobila.

Karma

V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.

Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.

Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje. 

Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.

In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad. 

Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.

Čakanje

Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Naključni spomin #3

Na kavi, klapa okoli 10 ljudi. Pride kolegica, ki rada pove kaj vse novega je dobila.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.