Zafurana

Priznam. Tudi jaz sem to delala. Pol leta sem mu težila in pol leta me je ignoriral. Ampak v svoj zagovor naj povem, da sem težila samo zato, ker nisem dobila odgovorov na vprašanja. Ker enostavno nisem razumela kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ko me je odrezal brez kakršnega koli opozorila, brez kakršne koli razlage.
In ja, pol leta je dolga doba. Vem. Ampak ni bilo vsak dan, bilo je enkrat mogoče dvakrat na mesec ko sem mu pošiljala SMSje na katere ni nikoli odgovoril.
Potem sem nehala. Obupala, ker je pokazal, da ne bo nič.
Ampak potem je prišel nazaj. Mi odgovoril in itak sem bila čist srečna in zopet čisto zaljubljena v njega. Načeloma ne rabim veliko, da se zaljubim. Prave besede, dovolj dolgo in je to to.
Že takrat bi morala končati, ampak nisem. Me še ni pohodil dovoljkrat, mi še ni zlomil srca dovoljkrat.
In ni še pokazal svojega pravega obraza.
Po tem sem se šla najino igro še 2 leti. Kako neumna sem bila. Upala in želela, da se bo kaj spremenilo, da se bo on kaj spremenil. Nekaj časa je kazalo tako. Bilo je obdobje, ko je bil popoln in je bilo vse super. In potem je šlo zopet vse dol, na staro, kot je bilo prej.
In na koncu ni šlo več naprej. Verjamem, da je njemu popolnoma ustrezalo, tako kot je bilo. Meni pač ne. In sem zaključila. In je bolelo. In prišlo je obdobje depresije.
Ko mi je poslal prvo sporočilo po koncu sem mislila, da ga skrbi zame.
Ko je poslal drugo sporočilo sem ugotovila, da temu ni tako. Jasno sem povedala, da ne morema biti prijatelja. In dokončno končala stvari med nama. Tako sem mislila.
Nato, pa je poslal mail. Ne enega, več. Na katere sem odgovorila. Najprej sem mislila, da je moje odgovarjanje napaka. Dokler ga nisem vprašala, štirih ključnih vprašanj. Takrat je pokazal svoj pravi obraz.
Da je egoist, ki skrbi samo zase in misli, da se ves svet vrti okoli njega. Da mu nisem bila vsa štiri leta nič drugega, kot koš za biološke odpadke. Vse ostalo je bila samo lepa embalaža. Da misli, da bom po enem lepem mailu in majhnem znaku zanimanja prišla nazaj. In po možnosti po vseh štirih. Ter ga hkrati častila, kot boga, ker je pokazal kanček zanimanja.
In sedaj vem, da s takšnim človekom nimam kaj delati. Kako neumno od mene je bilo, da sem si želela, da bi bila par. Da bi dejansko živela skupaj. Ali imela družino. Nisem bila brez razloga zaprepadena in v šoku, ko mi je ena predlagala, naj "ponesreči" zanosim.
Morala bi že prej končati, ampak nisem bila pripravljena. Ali pa dovolj zrela. Bala sem se, da po njem ne bo nikogar več. Sedaj se ne več. Nekdo bo. Lahko, da jih bo več. In tudi, če ne bo nobenega. Nekako me to ne skrbi več. Raje sama, kot pa z njim.
Odrasla sem. Končno.