Sweetest thing

Zadnjič je deževalo. In tako sem šla peš na delo.

Šla sem mimo ene ženske, ki je na glas govorila: "Daj no, greva naprej." in "Pridi, saj to ni edina luža na poti domov." Najprej sem mislila, da se pogovarja s psom, kar mi je bilo malo čudno. Pogledam okoli in vidim otroka, ki stoji blatu do gležnjev, zraven največje luže, moker in blaten od glave do pet, ki v roko drži palico vsaj 3x večjo od njega, s katero je udarjal po luži.

V trenutku ko se ga videla, mu je mati rekla: "Daj no, greva naprej, na poti domov tudi druge luže po kateri lahko skačeš." In to s popolnoma mirnim in resnim glasom.

Ne vem točno zakaj, ampak teh 5 sekund mi je precej polepšalo ves dan. verjetno, ker ponavadi slišimo matere, kako se derejo in norijo na svoje otroke, ko skačejo po lužah in blatu. Ona pa popolno nasprotje.

Naključni spomin #3

Na kavi, klapa okoli 10 ljudi. Pride kolegica, ki rada pove kaj vse novega je dobila.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.