Zadnjič je deževalo. In tako sem šla peš na delo.
Šla sem mimo ene ženske, ki je na glas govorila: "Daj no, greva naprej." in "Pridi, saj to ni edina luža na poti domov." Najprej sem mislila, da se pogovarja s psom, kar mi je bilo malo čudno. Pogledam okoli in vidim otroka, ki stoji blatu do gležnjev, zraven največje luže, moker in blaten od glave do pet, ki v roko drži palico vsaj 3x večjo od njega, s katero je udarjal po luži.
V trenutku ko se ga videla, mu je mati rekla: "Daj no, greva naprej, na poti domov tudi druge luže po kateri lahko skačeš." In to s popolnoma mirnim in resnim glasom.
Ne vem točno zakaj, ampak teh 5 sekund mi je precej polepšalo ves dan. verjetno, ker ponavadi slišimo matere, kako se derejo in norijo na svoje otroke, ko skačejo po lužah in blatu. Ona pa popolno nasprotje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar