Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Mir

Počutim se skrajno nenavadno. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da sem očitno dosegla nekakšen notranji mir.
Seveda moram na potrditev počakati še kakšen teden, ko bom imela pms in takrat se bodo pokazali rezultati tega petka in all its glory.
V petek je snežilo. Oh, kako je snežilo. In to v Novi Gorici. Pravljica, vam rečem. Tisto otroško navdušenje, ki te preplavi, ko opazuješ snežinke, ki padajo z neba mimo luči. Neverjeten občutek. Mislim, da sem bila prvič v nekaj mesecih res srečna. Tri ure čiste sreče. Škoda sicer, da sem delala, ampak vsega pa res ne morem imeti.
In potem je prišel njegov SMS. Ali se spomnim... In je šlo vse navzdol.
Kakšno neumno vprašanje, ali se spomnim? Raje bi vprašal, česa se ne spomnim, teh stvari je bolj malo. Vsega se spomnim: dobrega, slabega, veselega, žalostnega.
Ne vem, kakšen namen je imel s tem sporočilom, bolj me zanima, zakaj mi ga je poslal. Tega seveda ne bom izvedela, tako, da se trudim ne razmišljati o tem.
Sporočilo sem ignorirala in ga po nasvetu tudi izbrisala. Potem sem si pa čik prižgala.
Pol ure kasneje, pa naslednje sporočilo, naj pozabim. Bolj v stilu, da je on sedaj užaljen, ker nočem igrati igre, ki sem jo igrala tako dolgo. Ne, ne več. In ne, ne bom pozabila. Bom ne razmišljala o tem, ampak pozabila ne bom.
In takrat sem mu odpisala. Tisto, kar bi mu morala odpisati že dva meseca nazaj, ko mi je poslal prvo sporočilo. Tisto česar sem se najbolj bala in si res nisem želela narediti. Povedati mu jasno in glasno, naj me pusti na miru. Pretrgati stik in ga nikoli več ne vzpostaviti nazaj. Priznam, vsak dan sem upala na njegovo sporočilo, čeprav sem vedela, da bom končala v joku. Ampak bi mi dalo neko zadoščenje, da še zmeraj misli name. Včasih. Z malim se zadostim. To je moja težava. In očitno mi je všeč, da samo sebe mučim. Tudi to je moja težava. Veliko jih imam.
In sem mu povedala. Da ga imam rada. Da mi ne more dati, tistega kar si želim. Da ne bom pozabila. In da ne moreva biti prijatelja.
Poglavje zaključeno. Vrata zaprta. Sedaj pa grem malo jokati, ker tole napisano zgoraj je čisti samo-mazohizem.