Crying when you are happy

Kričala bi. Tako zelo na glas, da bi me vsi slišali.

Kričim. Vendar me nihče ne sliši.

Se mi zdi.

Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.

In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?

Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.

Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Tumasta

Potem pa imam sama s sabo neumne pogovore, ki ne pripomorejo popolnoma ničemur dobremu. Začnem dvomiti vase in se potisnem na rob obupa in solz. In potem dejansko pomislim, da pravljica ne obstaja in da je imel prav.

Ampak ni imel.

Post op

Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.

Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.

Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.

Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.

Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.

In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.

Objem

Opažam, da se vedno več objemam.

Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.

Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.

Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.

Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.

Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.

Tega mi noben ne more dati.

Mir

Počutim se skrajno nenavadno. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da sem očitno dosegla nekakšen notranji mir.
Seveda moram na potrditev počakati še kakšen teden, ko bom imela pms in takrat se bodo pokazali rezultati tega petka in all its glory.
V petek je snežilo. Oh, kako je snežilo. In to v Novi Gorici. Pravljica, vam rečem. Tisto otroško navdušenje, ki te preplavi, ko opazuješ snežinke, ki padajo z neba mimo luči. Neverjeten občutek. Mislim, da sem bila prvič v nekaj mesecih res srečna. Tri ure čiste sreče. Škoda sicer, da sem delala, ampak vsega pa res ne morem imeti.
In potem je prišel njegov SMS. Ali se spomnim... In je šlo vse navzdol.
Kakšno neumno vprašanje, ali se spomnim? Raje bi vprašal, česa se ne spomnim, teh stvari je bolj malo. Vsega se spomnim: dobrega, slabega, veselega, žalostnega.
Ne vem, kakšen namen je imel s tem sporočilom, bolj me zanima, zakaj mi ga je poslal. Tega seveda ne bom izvedela, tako, da se trudim ne razmišljati o tem.
Sporočilo sem ignorirala in ga po nasvetu tudi izbrisala. Potem sem si pa čik prižgala.
Pol ure kasneje, pa naslednje sporočilo, naj pozabim. Bolj v stilu, da je on sedaj užaljen, ker nočem igrati igre, ki sem jo igrala tako dolgo. Ne, ne več. In ne, ne bom pozabila. Bom ne razmišljala o tem, ampak pozabila ne bom.
In takrat sem mu odpisala. Tisto, kar bi mu morala odpisati že dva meseca nazaj, ko mi je poslal prvo sporočilo. Tisto česar sem se najbolj bala in si res nisem želela narediti. Povedati mu jasno in glasno, naj me pusti na miru. Pretrgati stik in ga nikoli več ne vzpostaviti nazaj. Priznam, vsak dan sem upala na njegovo sporočilo, čeprav sem vedela, da bom končala v joku. Ampak bi mi dalo neko zadoščenje, da še zmeraj misli name. Včasih. Z malim se zadostim. To je moja težava. In očitno mi je všeč, da samo sebe mučim. Tudi to je moja težava. Veliko jih imam.
In sem mu povedala. Da ga imam rada. Da mi ne more dati, tistega kar si želim. Da ne bom pozabila. In da ne moreva biti prijatelja.
Poglavje zaključeno. Vrata zaprta. Sedaj pa grem malo jokati, ker tole napisano zgoraj je čisti samo-mazohizem.