Strah

Danes grozno trpim. Že včeraj sem grozno trpela. Danes je pa še huje.

Včeraj me je začel boleti zob. Nekaj najbolj groznega, kar se mi sploh lahko zgodi.

Mislim, da ni primerjave kako se bojim zobozdravnikov in že ob sami misli na obisk mi gre na jok. In preklemansko težko je najti zobozdravnika, ki razume, da se bojim.

Verjetno gre za fobijo. Ni me strah ničesar, kar mi bo delal. Razumem tudi, da bo vrtal, da bo mogoče bolelo. Sem preživela že čiščenje kanalov. Ampak se bojim. Lani sem tudi izvedela, da imamo to v družini. Sestra se jih prav tako boji,  ampak s to razliko, da jaz ko najdem dobrega in razumljivega zobozdravnika, ga ne izpustim več. Ona pa ne gre k nobenemu dvakrat. Mogoče pa še ni našla pravega.

O tej svoji težavi ne razlagam ljudem okoli mene. Sem nekaj časa, ampak ne razumejo. Vsi rečejo, da sej to ni nič takšnega. Za njih mogoče. Jaz sem pa na pol poti, do paničnega napada.

Enkrat sem ga že imela pri zobozdravniku. In me je hotel ven vržit. Ampak sem mu povedala, da če grem ven me ni več nazaj. Potem je očitno ugotovil, da mi ni lahko. Med obiski me je tudi večkrat vprašal, kaj so mi zobozdravniki prej delali, da se tako bojim in večkrat je moral delo prekiniti, da sem se pomirila in nehala tresti.

Ugotovila sma tudi, da če svojo roko nasloni na moje čelo, se takoj pomirim in umirim. Ne vem zakaj. Tako sproščujoče je. Ampak važno, da pomaga.

Sem že razmišljala, da bi šla h kakšnemu hipnotizerju, da mi izbije ta strah iz glave. Ampak baje moraš verjeti v to, da deluje, kar jaz pač ne, ker ne razumem kako deluje in si niti ne predstavljam, da ne bi imela tega straha.

Post op

Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.

Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.

Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.

Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.

Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.

In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.

Čakanje

Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...