Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.
Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.
Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.
Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.
Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.
Tega mi noben ne more dati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar