Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar