Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.
Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.
Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.
Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.
Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.
Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.
Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar