Sem eden izmed tisti ljudi, ki se hitro zaljubijo. Definitivno prehitro. No, mogoče se ne zaljubim v pravem pomenu besede, ampak mi oseba postane resnično všeč. Tako všeč, da začnem razmišljati o njem. Dosti.
In potem se zgodi kaj, zaradi česar me odbije. In potem se počutim, kot da bi imela zlomljeno srce in postanem žalostna.
Ponavadi so dovolj že besede. Veliko besed. Prave besede. Tisto, kar mi je všeč. Kar rada slišim. Nikoli ne morem vedeti, ali so besede izrečene, zato ker oseba ve, da mi je tako všeč, ali ker dejansko oseba to misli. Večni problem. Problem je tudi, ker sem tako skoraj vsak mesec zaljubljena v moškega, ki mi te ljubezni itak ne vrača. In tako se vrtim v krogu.
Tudi ko sem imela njega ni bilo nič drugače. Govoril mi je tisto, ker sem rada slišala, takrat, ko je imel čas. In takrat sem ga ljubila. Ker je vedel, kaj mi reči, kaj mi povedati. Da bom prišla. Da bom ostala. In odšla, zlomljenega srca, čisto vsakič. Brez izjeme.
Poskušam se ne ujeti na to zanko. Ampak mi ne uspeva. Vrtim se v neskončnem krogu iz katerega ne vidim izhoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar