Ne vem.
Zdi se mi, da sem se že velikokrat vdala. Se enostavno sprijaznila, da nečesa ne morem doseči. Dobiti. Zadnje čase to počnem veliko bolj pogosto. Preveč pogosto. To se je moralo zgoditi v kratkem. Se spomnim, še tri leta nazaj, ni bilo tako. Borila sem se za tisto, kar sem si zaželela. Za tisto, kar sem hotela dobiti. In vedela sem, da bom z voljo to tudi dosegla.
In sedaj. Sedaj se vdam. Enostavno obupam. In pustim stvari na pol dokončane. In je ni stvari, ki bi me prepričala, da stvar dokončam.
Mislim, da je bil DIY smrekca prva stvar, ki sem jo vmes prekinila in ko sem prišla nazaj, sem jo dejansko dokončala.
*random thought: Pogrešam zvok vlaka, ki se pelje po železnici ponoči*
Število nedokončanih projektov na mojem računalniku počasi postaja veliko, zelo veliko. In koliko jih je še na zunanjem disku? Ne vem, ne upam pogledati.
Poimenovani po nekem tudi meni nelogičnem zaporedju.
Tudi ta blog. Namen je bil, da objavim nekaj vsak dan. In kako mi gre. Bolj slabo. Ampak vsaj objavljam. Se trudim. Čeprav se tudi tukaj že nabirajo Osnutki.
Mislim, da bo moja letošnja in prva novoletna obljuba, da se ne bom več vdala. Da bom dokončala vse projekte. Pa čeprav samo za mojo dušo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar