Hipotetična situacija

V moj glavi.

Zbudil me je prepih, loputanje vrat in dež. Odličen začetek dneva.

Do odhoda na šiht se zaradi stanja zunaj nisem kaj dosti sekirala. Urco pred odhodom sem se sekirala dosti.

Najbolj me muči uporaba kolesa. Z njim grem povsod. Hitro si na cilju in hoditi mi ni treba. Ker se mi res ne ljubi. Hodit, namreč.

In tako študiram, iti s kolesom ali ne. Scenarij, ki se odvije v moji glavi:

1. Če bi samo deževalo.
Ni problema, marela, kolo in gremo. Včasih brez marele. Največji problem je itak zaustavljanje. Razdalja je vsaj 10 metrov ali več daljša. Pač mokre bremze, mokro kolo. Ampak tega sem že navajena. Tukaj ni večjega problema.

2. Burja in kolo.
Balanco je treba nujno držati z obema rokama, drugače greš koker veter piha. Po možnosti pod avto. V najslabšem primeru. Problem je tudi smer vetra. Lahko goniš kot idiot in si na istem mestu, kot si začel. Lahko ti pa veter da pogon in te kar nese. Slednja je kul. Tako, da tukaj tudi ni večjega problema.

3. Dež, burja, kolo.
To troje žal ne gre skupaj. Mogoče, če bi imela palerino. Tako je pa nimam. Žal. Že ko z marelo hodiš je hudič. In ko greš mimo vseh smetnjakov polnih polamanih marel, ugotoviš, da ni neumno, da si za svojo dal 30€+ . Ker bi končala enako. Poleg tega pa manevrirati kolo z eno roko in z drugo držati marelo. No go. Vsaj jaz nisem takšen talent.  Torej problem.

Posledično sem bila danes prisiljena iti peš na šiht. Sej ni veliko, kakšen kilometer. Gorica je mala. Ampak trpela sem vseeno.