Dan ogljikovih hidratov je dan, ko lahko jem sladko. Tko, proper sladko, ne samo zdravo sladko. In dan ogljikovih hidratov je edini dan v ciklu, ko sem mi ne luštna sladkega. En dan ali dva dni prej fantaziram, kako bom jedla tortico, pa kremšnito, pa sladoled v kavi in še kaj se najde. Dva dni nazaj mi je bila največja želja, da bom jutri lahko jedla kruh namazan z margarino in marelično marmelado. Ko sem se zjutraj zbudila, sem pomislila na kruh in margarino in naslednja misel je bila "meh". Sem šla delati v kavarno in niti ena od tortic mi ji preveč ganila.
Na koncu dneva, sem pojedla tortico, vendar samo zato, ker nisem imela več pašte in sem bila ob osmih zvečer precej lačna.
Sumim, da je na delu neka obratna filozofija, kjer tisti dan, ko lahko jem sladko, me le-to ne gane preveč.
Čeprav po pravici povedano, se mi sladkega sploh ne lušta preveč. In to mi je ful všeč.
Telovadba pa postaja že toliko težka, da ne morem v enem sklopu narediti vseh vaj, temveč si jih razdelim na polovico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar