Torek ni bil zame nič kaj zabaven. Že prejšnji dan je bilo hudo, posledično sem bedela do štirih zjutraj in vstajanje on devetih ni bilo nič kaj prijetno.
Kot že kar nekajkrat sem bila presenečena, kako izguba kilogramov neverjetno vpliva na moje hormone. Sem razvila teorijo, da se količina hormonov ne uskladi s količino mene in pol jih je preveč in potem rata štala. Ne toliko pri fizičnih funkcijah, malo tudi, ker prvi dan menstruacije ni bil najbolj prijeten. Ampak bolj pa psihični ravni. Čeprav sem dokaj dobro poštimala stvari v glavi, me je ponedeljek in kasneje tudi torek ubil. Skoraj. Neverjetno kako iz treh minimalnih težav rata za celo galaksijo zajebov. Ki to sploh niso, ampak moji možgani tko delujejo.
Na telovadno sploh nisem pomislila, sem pa pomislila na torto, ki sem si jo šla kupiti, vendar je kasneje nisem pojedla. Čeprav sem se prej dve uri jokala, zakaj sem tko lena, da se mi ne da po torto. Pol me pa razumi, če lahko. Še sama se ne.
Ponovno sem si naredila tortilje, in sedaj lahko rečem, da sem jih uspešno porabila in kakšen mesec jih gotovo ne bom več jedla. Za kosilo na šihtu sem jedla paradižnikovo solato s sirom in tuno. Večerja mi je bila lubenica.
Kaj dosti volje nisem imela, vem pa, da se moram dobro pripraviti na naslednji mesec, da me ne potolce tako kot me je tokrat. Čeprav pojma nimam kako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar