Zadnjič je deževalo. In tako sem šla peš na delo.
Šla sem mimo ene ženske, ki je na glas govorila: "Daj no, greva naprej." in "Pridi, saj to ni edina luža na poti domov." Najprej sem mislila, da se pogovarja s psom, kar mi je bilo malo čudno. Pogledam okoli in vidim otroka, ki stoji blatu do gležnjev, zraven največje luže, moker in blaten od glave do pet, ki v roko drži palico vsaj 3x večjo od njega, s katero je udarjal po luži.
V trenutku ko se ga videla, mu je mati rekla: "Daj no, greva naprej, na poti domov tudi druge luže po kateri lahko skačeš." In to s popolnoma mirnim in resnim glasom.
Ne vem točno zakaj, ampak teh 5 sekund mi je precej polepšalo ves dan. verjetno, ker ponavadi slišimo matere, kako se derejo in norijo na svoje otroke, ko skačejo po lužah in blatu. Ona pa popolno nasprotje.
