Malo moram pobrskati po spominu. Beljakovinski dan, in po pravici se ne spomnim najbolje, kaj se je dogajalo.
Noge so me še zmeraj bolele, vendar sem opazila, da če hodim dlje časa, bolečina mine. Zaradi tega sem celo razmišljala, da bi šla peš domov. Kratek štiri kilometerski sprehod. Če ne bi bilo zunaj 35°C in celotna pot ne bi vodila po soncu. Ker nisem nagnjena k samomoru, trenutno, sem se sprehodu odpovedala. Važno, da je bila bolečina malo manjša.
Telovadila nisem, ker tko neumna pa spet nisem. Bom počakala, da gre vse mimo in da pozabim, kako hudo mi je bilo ta dva dni, pol bom pa začela še enkrat od začetka. Malo bolj na izi, seveda. Pa s primernim ogrevanjem in raztegovanjem, in dvema litroma magnezija na strani.
Do sedaj sem se spomnila, kaj sem včeraj jedla. Imela sem dosti problem, ker se mi ni sanjalo, ka sploh bi jedla. Bila sem popolnoma brez idej in po pravici povedano, bi mi včeraj bolj pasala kakšna pašta.
Nato mi je kapnilo, da lahko za kosilo jem paradižnikovo solato, v katero sem dala še tuno, nekaj naribanega sira in dve trdo kuhani jajci. Seveda sem jo začinila s bučkinim oljem in vinskim kisom. Ta solata je bila odlična ideja.
Ko sem prišla domov, sem ponovno gledala petnajst minut v hladilnik. Z odprtimi vrati. Vem, zelo slabo za hladilnik, moja mati ne bi bila srečna. Na koncu sem si ponovno naredila tortilije. I dveh preprostih razlogov: 1. Porabit moram tortilije, 2. Druga se res nisem spomnila. Na koncu so bile boljše kot nazadnje.
Zvečer sem bila ponovno lačna, in ker je bila ura zgodaj in sem vedela, da bom šla spat pozno, sem si naredila omleto s tuno in bučkami. Čez sem vrgla še nacho cheese, ker ga glih pač imam.
My Fitness Pal pravi, da sem pojedla za 1000 kalorij in ponovno pristala za 700 kalorij pod "ciljem". Po pravici, po dveh dneh uporabe malo dvomim vanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar