Pomoc.

Rabim jo. Vem. Enostavno ne zdrzim vec biti sama s seboj. Sama v svoji glavi. Sama vsakic ko nekdo pogleda stran. Ko zbrisem nasmeh iz obraza. Ko vsem trdim, da je vse v najlepsem redu.
In ni. Ko pride noc. Takrat je najhuje. Zbudi se tisti nekdo. Ki sem ga uspesno utisala za nekaj let. Vstrajno spodkopava ves moj trud. Trud po spremembah. Trud po novem. Trud, da se naucim.

Pride. Vsako noc. Vcasih cez dan. Ampak vsako noc je z menoj. Vedno tezje se mu je upirati. In bojim se, da na koncu ne bo slo vec naprej.

Zjutraj se bom zbudila. Utrujena. Se zmeraj pod njegovim vplivom. In tako se nadaljuje. Vsak dan znova. Vsako noc znova.

Ne vem vec, kako ga pregnati. Kako ga odstraniti iz svojega zivljenja. Nekoc sem ga ze. Ampak takrat sem imela upanje, sanje, zelje. Sedaj tega ni vec. Sedaj sma samo midva. In on zmaguje.

In na koncu bom kaj? Ves ta negativizem. Pesimizem. Vse slabo. Crno pred ocmi. Crno v glavi.

Mislim, da mi lahko pomagas. Upam. Upam tudi, da mi zelis pomagati. Ce ze ne zelis, pa da bi se... ne vem tocno kaj. Nekaj. Verjetno razumes.

Ne vem tocno zakaj, ampak zdi se mi, da ves, da govorim tebi. Zdi se mi, da mogoce lahko pomagas.

In ce se drugace ne izide, bo treba poklicati kaksnega terapevta. Upam lahko samo, da me ne bo nabutal z antidepresivi.

Ne morem vec...

Ne vem vec kaj naj naredim. Znasla sem se na mrtvi tocki. Ma, na njej sem ze predolgo.

Delam se da sem srecna. Da sem vesela. Da je vse v redu.

Pa ni. Ne morem vec. Ceprav, ko se bom danes zbudila, bo vse tako kot je bilo vceraj. Prejsnji teden. In vse mesece nazaj.

Nasmeh na obraz in gremo dalje. Pozabiti in potlaciti. Nekam globoko. In upati, da ne pride na dan. Da ostane. Globoko v meni. In da noben ne vidi tega.

Bi kdo razumel? Bi kdo lahko dal kaksen zadovoljiv odgovor, ki ga se ne poznam.

Vse bo v redu. Vse se bo postavilo, tako kot se mora. Nekoc. Nekoc bo vse tako kot mora biti. Minilo bo, to je samo faza. Vse kar ze vem. Vse kar si vsak vecer ponavljam. Nekaj kar si govorim vsak dan. Nekaj s cimer se prepricujem z vsakim vdihom in izdihom.

Do takrat pa kaj? Naj upam? Naj si zelim? Naj sanjam?

Upanja ze davno ni vec. Zelje so izpustele. Sanje so se spremenile v nocne more iz katerih se kricece zbujam in ne upam nazaj zaspati.

Kaj mi preostane? Dejanja? Dejanja, ki ne obrodijo sadov? Mogoce so napacna. Napacno zastavljena. Mogoče mi je tako usojeno.

Ostala so samo se vprasanja brez odgovorov.

Prebedeti cele noci. Da ni mor. Vendar so. Ostajajo v moji glavi. In prihajajo ven. Vztrajno. Vem kaj rabim. Ne vem kako to dobiti. Spremenila sem se. In ne pomaga. Nobene spremembe. Se zaprem? Nazaj. Kot je bilo? Postanem tiha. Vase zaprta. Zacnem ponovno ziveti v svojem svetu. V domisljiji? Se to ne morem, ker je nimam vec. Se ta me je zapustila. Ali pa sem jaz njo.

Dejstvo je, da nimam za cisto nic vec ziveti. Nic.

Na hitro

Ne pogrešam njega.

Pogrešam pa občutke in čustva, ki sem jih imela zaradi njega in ob njem.