Polnoletnost

Odkar delam v gostilni opažam tredn med mladimi, da ne nosijo osebnih dokumentov.

Kar načeloma ni problem dokler si ne naročijo alkohola.

Saj je možno, da si ravno prilezli čez magično 18 ampak večina jih itak zgleda kot, da so prilezli iz plenic.

In ne moreš druga pričakovati, kot da te bom vprašala za osebno.

In potem pridejo izgovori. Tisoč in enega sem že slišala. Od tega, da je denarnico pozabil doma *kako boš potem račun plačal* do tega, da je ziher 18, čeprav mu ne izgleda. In še kakšen banalni, ki se ga zdle ne morem spomniti.

Danes so mi trije fantje rekli, da so s stricem. Kot da meni to kaj pomeni, čisto nič.

Nekatere napake se je dobro naučiti od drugih. Ker jaz pač nimam želje plačevati svoje kazni 1000€ in po možnost še kazni delodajalca, ki verjetno ni ravno nizka.

Opazila sem tudi, da ko fantom rečeš za dokument, ti enostavno potegnejo denarnico iz žepa in ti ga pokažejo *dokument, namreč*. Medtem ko punce ponavadi naredijo iz tega celo dramo in se glasno pritožujejo, in ti namenijo poglede, ki jasno nakazujejo, da so mnenja, da sem neumna. Ampak me ne gane kaj preveč. Mislim, da je 1000€ dovolj dobra motivacija.

DIY verižica

Ali pa ogrlica, ne vem natančno kako se tem rečem reče. Nakita načeloma niti ne nosim, ampak kakšno izjemo lahko naredim. Sploh če sem to verižico sama naredila in sploh, če je v sklopu načrtovanega DIY projekta, ki ga delam to leto. 

Za drugi del projekta moram sicer še izgubiti kakšen kilogram ali dva ali deset, potem se bom pa lotila zadeve. Lahko pa povem, da imam v načrtu si izdelati oblekico na temo Doctor Who. Izrisala sem jo že, vendar brez detajlov, ti še pridejo na vrsto, ko jih dobim v glavo. Seveda me bo kolegica ubila, ko bo videla kako sem zadeve zakomplicirala, ker nekaj stvari imam že v glavi in verjamem, da zadeve ne bo lahko skupaj spraviti. Ampak ko si nekaj zabijem v glavo, potem bom to dobila.

Torej na uh mi je prišlo, da obstaja Fimo masa s katero lahko izdeluješ vse živo in mrtvo, samo spreten moraš biti. Pa sem rekla, zakaj ne. In v največji burji odpeketala v trgovino. In žur se je lahko začel. Modeliranje mi je vzelo okoli tri ure, in če ne bi vmes še pogruntavala kako dejansko stvar narediti in delala popravke, bi trajalo verjetno manj.

Potrebujemo:

- Fimo masa

- Verižico

- Stvari za izdelovanje verižice, katerim ne vem kako se reče. Prodajalke v hobby art trgovinah so itak kronično prijazne in z veseljem pomagajo in povedo kako in kaj, če vprašate.

- Nož, šivanke, raven šraufenciger

- Peki papir

- Potrpežljivost, spretnost

Fimo maso se dobi v bloku približno  5x5x1 centimeter in nato jo z gnetenjem zmehčamo in oblikujemo po želji.

Prvi poskus oblikovanja obeska, ki se je izjalovil, ker sem nesposobna simetrično oblikovati s prosto roko.

Papir za peko je dovolj hvaležna stvar, ki jo lahko uporabimo za pripomoček. Model, ki sem ga izrisala.

Ponovno oblikovan kos Fimo mase.

Fimo masa izrezana. Jaz sem si pomagala z najbolj ostrim nožem, ki sem ga našla v stanovanju in s šivanko.

Detajli

Črke so se izkazale za precejšen problem. Ampak mi je nekako uspelo.

Dodatni detajli.

Na spletu sem sicer videla, da luknje izdolbejo v Fimo maso tako, da pritiskaš in jo potolčeš noter. Po prvem "oknu" sem ugotovila, da tako ne bo šlo, saj mi je izkrivilo model in je postal tako wibbly-wobbly in potem sem ga morala ravnati. Zato sem odvečno maso izrezala iz modela in nato poravnala.

Še več detajlov: Okna, napis, ključavnica.

Ker sem bolj počasne narave in se učim na lastnih napakah, ki jih opazim prepozno, sem dodatno naredila še luč nad T.A.R.D.I.S.om. Ampak sem se danes potolažila, ker sedaj pride super.

Štirje dodatni okraski, da verižica ne bo prazna.

Stvari za oblikovanje verižice.

Končna verižica. Narejena kar iz celega metra verižice. Seveda sem morala improvizirati, ker se mi ni sanjalo, kako narediti, da bi tiste štiri "gumbke" obdržala na mestu. Ampak je izpadlo dobro.

In za tiste, ki ne poznajo Doctor Who in T.A.R.D.I.S. *shame on you!!!!* Takšen je pravi T.A.R.D.I.S.:

Seveda sem tudi prepozno opazila, da pri štetju "oken" nisem bila najbolj natančna in jih je na mojem obesku tako samo 6 namesto 8. Ampak s šestimi pride tako bolj simetričen. Naslednji bo pa z osmimi. Obljubim.

Preveliko

Hujšam. Že celo življenje verjetno. Ampak pri nas ženskah je to itak normalno. Nimam nobene sekire doma in se ne sekiram kaj dosti.

Ampak hujšam v najbolj nenavadna mesta na telesu. Najprej sem opazila na čevljih. Celo življenje sem imela številko čevlja 41 sedaj jo imam 38,5. Kar ne bi bil problem, če ne bi bili vsi čevlji, ki jih imam 41.

Nekaj časa nazaj sem opazila, da sem shujšala v glavo. Kar pomeni, da bo precej oteženo nošenje klubukov, ker mi vsi lezejo naprej ali nazaj.

In včeraj sem ugotovila, da so mi rokavice M prevelike. Ne veliko, ravno toliko da lezejo dol in me nervirajo.

Sedaj me pa zanima, kdaj bodo prišle na vrsto še moje fuk ročke in noge?

Bonton

Zapomnila si bom vse, ki pridejo v kavarno in mi težijo, ko je gužva, ko jih ne pridem v 3 sekundah vprašati kaj bodo pili.

In potem bom izvohala kje delajo in jim bom šla na šiht težiti in počakala bom, da bodo imeli gužvo. 

Nato se bom glasno pritoževala in vse frustracije v glavi stresla na njih.

Ne bom niti pozdravila, niti odzdravila, niti poslovila se ne bom. Ker osnovni bonton ni več v modi.

Če se bodo te osebe opravičile, ker je gužva jim bom povedala, da to ni moj problem pač pa njihov, ker bi morala biti postrežena ali pač kar koli drugo v sekundi, ko stopim skozi vrata stavbe. In nato še več frustracij stresla na njih.

Seveda bom pod nujno omenila, da se mi strašno mudi, če lahko pohiti. Vmes ji bom razložila svojo življenjsko zgodbo. Nato pa bom sedela še eno uro ali dve in pila kavo.

Če te osebe delajo v gostilni, bom svoje naročilo zakomplicirala do amena in jo nato poslala še trikrat za šank in k mizi.

Ko si bom naročila eno kavo za 1€ bom plačala z 50 € ali več, in trdila, da nimam drobiža, čeprav bom imela denarnico težko 5 kg od vsega šudra.

Prav tako bom spraševala najbolj neumne stvari, ki mi padejo na pamet, kot naprimer, kakšna je razlika med juice in naravnim pomarančnim sokom.

Ko bom želela še kaj naročiti, bom rekla, da želim račun, nato pa naročila novo pijačo. Račun ki/če bo na mizi bom seveda izgubila ali zmečkala nato bom trdila, da ga ni prinesla.

Pozornost osebe bom pridobila z najbolj neumno besedo, ki se je bom v tistem trenutku spomnila ali pa z gesto s katero ponavadi pokličemo psa k nogi.

Zajebavala jih bom v glavo za brez veze in se obnašala totalno arogantno in vzvišeno, ker sem jaz pač več kot oseba, ki dela in bom poskrbela, da se bo ta oseba počutila, kot zadnji drek na tem svetu v katerega se še pes ne bi povalal. Vmes jo bom še užalila, da bo mera polna in ker je to prav tako v modi.

Zaključek: obnašala se bom kot velika večina tistih, ki pridejo v kavarno. Čeprav so me doma naučili bonton.

Tumasta

Potem pa imam sama s sabo neumne pogovore, ki ne pripomorejo popolnoma ničemur dobremu. Začnem dvomiti vase in se potisnem na rob obupa in solz. In potem dejansko pomislim, da pravljica ne obstaja in da je imel prav.

Ampak ni imel.

Mika me

Mika me. Tisti zaznamek, s katerega me gleda modra ptička.

Da ga kliknem in vpišem svoje uporabniško ime in geslo. Toliko imam za povedati. Ampak ni še čas. Še dve stvari moram naredit. Za eno potrebujem veliko časa in volje, za drugo pa veliko poguma. Veliko. Bom videla.

Lahko spremenim.

Blah

Sovražim dneve kot je danes. Ne toliko dneve, kot počutje. Ki je enostavno blah.... in to je obraz, ki ga naredim ob besedi blah.

Že zbudila sem se cela tako blah... in dan se je nadaljeval z blah in se bo tako nadaljeval. Pomagala ne bosta niti dva litra grenivkinega soka, niti pol kile skute ali tiste tri jajce za večerjo, ki se trenutno kuhajo. Za pozni zajtrk sem pojedla škatlo nekih Milka piškotov in to je to. Pokvarjen dan za naprej. Edina stvar, ki me lahko potolaži, da sem vse pojedla in jih sedaj nimam več, tako da ne bo več nobene skušnjave. Denarja za v trgovino pa itak nimam.

Situacijo poskušam sanirati z feeling good glasbo, ki prav tako ne učinkuje. 

Danes prebrodim čez tale dan, mogoče mi ga kdo popestri, jutri se pa zbudim in bo vse kot je treba. Plan. 

Kosilo

Z vsemi štirimi bralci mojega bloga bom delila današnje fantastično kosilo. 

Vem, ne zgleda najbolj užitno in po pravici povedano zgleda kot, da je nekdo zadevo že pojedel in jo nato izbruhal. Ampak je dobro.

Valoviti rezanci s piščancem in slanino. Dodala sem malo smetane in veliko čilija.

Naj samo povem, da do valovitih rezancev gojim poseben ljubezenski odnos ampak si jih privoščim res redko. So pa definitivno najboljše testenine, ki so jih kdaj naredili.

Pa dober tek.

Sestavljanka

Del mojega življenja, se je postavil na pravo mesto. Sestavljen skupaj kot sestavljanka, ki čaka, da jo zalepim, ali pa ponovno razdrem. To bom še videla.

Trenutno pa lahko neham psihirati in se zivcirati zaradi tega. Konec drame.

Sedaj se lahko usmerim še v druge razbitine in jih začnem lepiti.

Zadovoljna sem.

Zafurana

Priznam. Tudi jaz sem to delala. Pol leta sem mu težila in pol leta me je ignoriral. Ampak v svoj zagovor naj povem, da sem težila samo zato, ker nisem dobila odgovorov na vprašanja. Ker enostavno nisem razumela kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ko me je odrezal brez kakršnega koli opozorila, brez kakršne koli razlage.
In ja, pol leta je dolga doba. Vem. Ampak ni bilo vsak dan, bilo je enkrat mogoče dvakrat na mesec ko sem mu pošiljala SMSje na katere ni nikoli odgovoril.
Potem sem nehala. Obupala, ker je pokazal, da ne bo nič.
Ampak potem je prišel nazaj. Mi odgovoril in itak sem bila čist srečna in zopet čisto zaljubljena v njega. Načeloma ne rabim veliko, da se zaljubim. Prave besede, dovolj dolgo in je to to.
Že takrat bi morala končati, ampak nisem. Me še ni pohodil dovoljkrat, mi še ni zlomil srca dovoljkrat.
In ni še pokazal svojega pravega obraza.
Po tem sem se šla najino igro še 2 leti. Kako neumna sem bila. Upala in želela, da se bo kaj spremenilo, da se bo on kaj spremenil. Nekaj časa je kazalo tako. Bilo je obdobje, ko je bil popoln in je bilo vse super. In potem je šlo zopet vse dol, na staro, kot je bilo prej.
In na koncu ni šlo več naprej. Verjamem, da je njemu popolnoma ustrezalo, tako kot je bilo. Meni pač ne. In sem zaključila. In je bolelo. In prišlo je obdobje depresije.
Ko mi je poslal prvo sporočilo po koncu sem mislila, da ga skrbi zame.
Ko je poslal drugo sporočilo sem ugotovila, da temu ni tako. Jasno sem povedala, da ne morema biti prijatelja. In dokončno končala stvari med nama. Tako sem mislila.
Nato, pa je poslal mail. Ne enega, več. Na katere sem odgovorila. Najprej sem mislila, da je moje odgovarjanje napaka. Dokler ga nisem vprašala, štirih ključnih vprašanj. Takrat je pokazal svoj pravi obraz.
Da je egoist, ki skrbi samo zase in misli, da se ves svet vrti okoli njega. Da mu nisem bila vsa štiri leta nič drugega, kot koš za biološke odpadke. Vse ostalo je bila samo lepa embalaža. Da misli, da bom po enem lepem mailu in majhnem znaku zanimanja prišla nazaj. In po možnosti po vseh štirih. Ter ga hkrati častila, kot boga, ker je pokazal kanček zanimanja.
In sedaj vem, da s takšnim človekom nimam kaj delati. Kako neumno od mene je bilo, da sem si želela, da bi bila par. Da bi dejansko živela skupaj. Ali imela družino. Nisem bila brez razloga zaprepadena in v šoku, ko mi je ena predlagala, naj "ponesreči" zanosim.
Morala bi že prej končati, ampak nisem bila pripravljena. Ali pa dovolj zrela. Bala sem se, da po njem ne bo nikogar več. Sedaj se ne več. Nekdo bo. Lahko, da jih bo več. In tudi, če ne bo nobenega. Nekako me to ne skrbi več. Raje sama, kot pa z njim.
Odrasla sem. Končno.

Twitter #2

Dejansko mi je dolgčas brez njega. Ampak se zaposlim. Malo mi je smešno, ko hočem kaj twitnati in vzamem telefon v roke in potem se spomnim.

Največji dolgčas je itak na pavzah na šihtu, ko ne vem kaj bi delala. Mogoče si spet prenesem Angry Birds.

Ugotavljam tudi, da imam veliko za povedati. Od tega je 90% neumnosti in popolnoma nerelavantnih informacij.

Ugotovila sem tudi, da hujšanje precej negativno vpliva na mojo menstruacijo. Predvsem na bolečino, ki mi jo povzroča. Pred 3 meseci sem shujšala za 5 kg in takrat me je bolelo kot svinja. Nato sem se zredila za 1 kg in me zopet ni bolelo. Ta mesec sem shujšala za 2 kg in me zopet boli ko svinja. In klejem vse prednike in dejstvo, da sem ženska. Čeprav se zavedam, da obstajajo ženske, ki jih boli še veliko bolj kot mene in si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi bila na njihovem mestu. Verjetno bi kar umrla.

Odločila sem se tudi, da bom nehala kaditi. Predvsem zato, da mi na pavzah ne bo dolgčas. Precej neumen razlog, ampak bolje kot nič.

Hrana je zakon! S sodelavcem se strinjama, da je boljša kot sex.

Očitno me nekaj ljudi na Twitterju pogreša. Ampak najprej se moram skupaj sestaviti. Pomesti stvari pred svojimi vrati. Postimati stvari v svoji glavi. In najpomembneje, napisati diplomo. Potem pa pridem nazaj. Definitivno.

Če že druga ne bo razlog, da pridem nazaj, bo gotovo dejstvo, da sledim ljudem, ki so super awesome in mi omogoča, da te ljudi spoznam in ugotovim, da so tudi v RL super awesome.

Naključni spomin #5

Noč. 18 rojstni dan prijatelja. Pijače v potokih. V žilah alkohol namesto krvi. Gremo v najbližji diskač.
In moja blazna ideja: "Dejmo skakati, kot zajčki do diskača!"

I shit you not, we actually did it!

Twitter

Deaktivirala sem Twitter račun.

Za nekaj časa. Imam 30 dni, da pridem nazaj. In nazaj bom gotovo prišla.

Ne vem kdaj. Najprej moram razčistit stvari v svoji glavi. Sama, brez mnenj drugih in brez motečih elementov.

Začeti moram ponovno razmišljati v več kot 140 znakih, narediti kakšno stvar zase in predvsem sestaviti svoje življenje.

V sebi imam temo in ki jo moram premagati.

Kitajska sluzasta juha home editon

Moja večerja včeraj. Malo po domače, z nekaj domišljije in očitnim pomanjkanjem vse sestavin. Ampak važno mi je bilo samo, da je bila sluzasta in da je pekla.

Včerajšnje sestavine:

- polovica bučke narezane na trakce,
- korenček polovica nastrganega, polovica naribanega,
- šampinjoni zelo na tanko narezani,
- začimbe: sol, poper, čili, vegeta, jušna kocka (ne vem, ali je bila zelenjavna, ali mesna),
- tapioka moka (imajo jo v vseh trgovinah, med tujo prehrano).

Postopek:

Vse skupaj razen moke zmečeš v lonec in kuhaš, jaz sem 15 minut. Najbolje je, da najprej skuhaš gobe, nato dodaš korenje in čisto na koncu bučke, da niso čisto mehke. Dodala sem še malo pelatov.

Medtem, ko juha vre, v hladni vodi zmešaš tapioko moko. Najbolje je, da jo dodajaš po malem, ker ti lahko preveč zgosti juho in lahko postane preveč sluzasta. Tako, da večkrat po malem.

Originalnega recepta, žal nisem našla, tako da je tukaj recept skombiniran iz dveh različnih:

Sestavine:
- piščančje prsi - skuhane, nato narezane na trakce,
- bambusovi vršički - narezani na trakce,
- črne gobe - suhe lahko kupimo v trgovini, dovolj jih je polovica 30g paketa, narezane na trakce,
- korenček - polovico narezan na trakce, polovico nariban,
- bučka - narezana na trakce,
- por - narezan na trakce,
- paprika - narezana na trakce,
- jajce,
- čebula,
- čili ali feferoni - svež ali mlet,
- sojina omaka,
- tapioka moka,
- začimbe po želji: sol, poper, jušna kocka, bazilika, majaron,...
- olje - sama uporabljam kokosovo mast ali olivno olje, v receptih je največkrat omenjeno sezamovo olje.

Količin sestavin nisem pisala, ker je to po občutku, koliko juhe nameravaš narediti, prav tako se lahko kakšna stvar izpusti ali doda.

Postopek:
Najprej na čebuli vse sestavine, razen jajca in moke, malo prepražimo, nato zalijemo z vodo ali jušno osnovo, po želji. Med kuhanjem dodamo tudi sojino omako in začimbe, vse po okusu. Ko juha vre, kakšnih 5 minut notri vmešamo še jajce in ves čas mešamo, da jajce razpade in nato kuhamo še 5 minut. Na koncu še dodamo tapioko moko. Seveda, tudi tukaj pazimo, da je ni preveč.

To je to. Pa dober tek.

PS1: Nekateri dodajo gustin ali škrob, ampak kolikor sem razumela to juho samo zgosti ne naredi je pa sluzaste. Tapioka moka jo pa zgosti in še sluzasta postane.

Konec

Danes sem definitivno zadnji dan jokala zaradi njega.

In lahko rečem, da ga sovražim. Da je egoistična svinja, ki namerno ali nenamerno želi uničiti moje sanje. Želje.

In če jaz verjamem, da lahko dobim pravljico, jo bom dobila.