V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.
Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.
Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje.
Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.
In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad.
Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.
Prva noč z njim. Ležim v njegovem objemu, široko odprtih oči in ne morem zaspati. Tiha melodija jazza.
On: "Spiš?"
Polžek:"Ne."
On:"A te moti glasba, saj lahko ugasnem računalnik."
Polžek:"Ne, samo kavo sem spila prej in sedaj ne morem zaspati."
Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.
Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.
Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.
Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.
Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.
In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.
Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...
Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.
Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.
Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.
Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.
Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.
Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojenaLyra in njendæmonPantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo. Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz.
Na kavi, klapa okoli 10 ljudi. Pride kolegica, ki rada pove kaj vse novega je dobila.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.
Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.
Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.
Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.
Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.
Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.
Bilo je nekoč v Amsterdamu. In bilo je nepozabno!!!!
Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.
Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.
In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.
Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.
In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.
Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.
Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.
Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.
V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.
Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.
To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.
Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.
Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.
Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!
Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.
Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!
In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.
Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.
Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.
Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.
In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.
Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.
Že takoj na začetku bom zgoljufala, ker taka pač sem, ampak enostavno mi glasovi ne pustijo, da bi napisala samo 6 stvari, če nas je pa 10. Ne gre to tako, dobiš vse ali pa nobenega.
V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.
Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.
Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?
Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.
Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.
Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.
Kro-Ko-Di_Lje!
In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.
Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.
Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.
Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.
2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.
Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.
5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.
Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.
Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.
Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.
Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.
Prvih pet minut v apartmaju na grškem otoku Krf. Med odpiranje potovalk in iskanjem nujnih stvari za prvi čof v vodo.
Polžek: "U glej, Nutella je preživela" in jo pokažem kolegici.
BUM, TRESK, BAM.
Kolegica*strastna ljubiteljca Nutelle*: "Neeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!"
Torej današnji DIY ni nič takšnega, zaradi česar bi bilo treba preveč razmišljati. Kar sem potrebovala je dovolj kondicije in potrpežljivosti za iskanje črk po vseh trgovinah v mestu. Seveda sem jih dobila v zadnji trgovini, ki je 2 metra od doma. Logično, kajne.
Potrebujemo:
- okvir za slike,
- bel list papirja,
- črke nalepke,
- kondom. *jup, prav ste prebrali*
Jaz: "Potem pa v jok, pa na drevo, pa vse igrače s sabo in nikoli več dol!"
Matej: "Potem bom pa vzel sekiro in posekal drevo in te rešil dol z njega in ujel, da ne padeš."
Sweets thing ever.
