Rabim jo. Vem. Enostavno ne zdrzim vec biti sama s seboj. Sama v svoji glavi. Sama vsakic ko nekdo pogleda stran. Ko zbrisem nasmeh iz obraza. Ko vsem trdim, da je vse v najlepsem redu.
In ni. Ko pride noc. Takrat je najhuje. Zbudi se tisti nekdo. Ki sem ga uspesno utisala za nekaj let. Vstrajno spodkopava ves moj trud. Trud po spremembah. Trud po novem. Trud, da se naucim.
Pride. Vsako noc. Vcasih cez dan. Ampak vsako noc je z menoj. Vedno tezje se mu je upirati. In bojim se, da na koncu ne bo slo vec naprej.
Zjutraj se bom zbudila. Utrujena. Se zmeraj pod njegovim vplivom. In tako se nadaljuje. Vsak dan znova. Vsako noc znova.
Ne vem vec, kako ga pregnati. Kako ga odstraniti iz svojega zivljenja. Nekoc sem ga ze. Ampak takrat sem imela upanje, sanje, zelje. Sedaj tega ni vec. Sedaj sma samo midva. In on zmaguje.
In na koncu bom kaj? Ves ta negativizem. Pesimizem. Vse slabo. Crno pred ocmi. Crno v glavi.
Mislim, da mi lahko pomagas. Upam. Upam tudi, da mi zelis pomagati. Ce ze ne zelis, pa da bi se... ne vem tocno kaj. Nekaj. Verjetno razumes.
Ne vem tocno zakaj, ampak zdi se mi, da ves, da govorim tebi. Zdi se mi, da mogoce lahko pomagas.
In ce se drugace ne izide, bo treba poklicati kaksnega terapevta. Upam lahko samo, da me ne bo nabutal z antidepresivi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar