Ne morem vec...

Ne vem vec kaj naj naredim. Znasla sem se na mrtvi tocki. Ma, na njej sem ze predolgo.

Delam se da sem srecna. Da sem vesela. Da je vse v redu.

Pa ni. Ne morem vec. Ceprav, ko se bom danes zbudila, bo vse tako kot je bilo vceraj. Prejsnji teden. In vse mesece nazaj.

Nasmeh na obraz in gremo dalje. Pozabiti in potlaciti. Nekam globoko. In upati, da ne pride na dan. Da ostane. Globoko v meni. In da noben ne vidi tega.

Bi kdo razumel? Bi kdo lahko dal kaksen zadovoljiv odgovor, ki ga se ne poznam.

Vse bo v redu. Vse se bo postavilo, tako kot se mora. Nekoc. Nekoc bo vse tako kot mora biti. Minilo bo, to je samo faza. Vse kar ze vem. Vse kar si vsak vecer ponavljam. Nekaj kar si govorim vsak dan. Nekaj s cimer se prepricujem z vsakim vdihom in izdihom.

Do takrat pa kaj? Naj upam? Naj si zelim? Naj sanjam?

Upanja ze davno ni vec. Zelje so izpustele. Sanje so se spremenile v nocne more iz katerih se kricece zbujam in ne upam nazaj zaspati.

Kaj mi preostane? Dejanja? Dejanja, ki ne obrodijo sadov? Mogoce so napacna. Napacno zastavljena. Mogoče mi je tako usojeno.

Ostala so samo se vprasanja brez odgovorov.

Prebedeti cele noci. Da ni mor. Vendar so. Ostajajo v moji glavi. In prihajajo ven. Vztrajno. Vem kaj rabim. Ne vem kako to dobiti. Spremenila sem se. In ne pomaga. Nobene spremembe. Se zaprem? Nazaj. Kot je bilo? Postanem tiha. Vase zaprta. Zacnem ponovno ziveti v svojem svetu. V domisljiji? Se to ne morem, ker je nimam vec. Se ta me je zapustila. Ali pa sem jaz njo.

Dejstvo je, da nimam za cisto nic vec ziveti. Nic.