Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.
Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.
Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.
Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.
Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.
Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.
Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.
Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.
Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar