Crying when you are happy

Kričala bi. Tako zelo na glas, da bi me vsi slišali.

Kričim. Vendar me nihče ne sliši.

Izpoved

Sex brez čustev ni zame. Prazna.

Demoni

Vsak mesec znova. Vsak mesec enaki. In vsak mesec ne vem kako se z njim spoprijeti. Mogoče se bodo pa kdaj naveličali in šli stran. Mogoče.

Pomoc.

Rabim jo. Vem. Enostavno ne zdrzim vec biti sama s seboj. Sama v svoji glavi. Sama vsakic ko nekdo pogleda stran. Ko zbrisem nasmeh iz obraza. Ko vsem trdim, da je vse v najlepsem redu.
In ni. Ko pride noc. Takrat je najhuje. Zbudi se tisti nekdo. Ki sem ga uspesno utisala za nekaj let. Vstrajno spodkopava ves moj trud. Trud po spremembah. Trud po novem. Trud, da se naucim.

Pride. Vsako noc. Vcasih cez dan. Ampak vsako noc je z menoj. Vedno tezje se mu je upirati. In bojim se, da na koncu ne bo slo vec naprej.

Zjutraj se bom zbudila. Utrujena. Se zmeraj pod njegovim vplivom. In tako se nadaljuje. Vsak dan znova. Vsako noc znova.

Ne vem vec, kako ga pregnati. Kako ga odstraniti iz svojega zivljenja. Nekoc sem ga ze. Ampak takrat sem imela upanje, sanje, zelje. Sedaj tega ni vec. Sedaj sma samo midva. In on zmaguje.

In na koncu bom kaj? Ves ta negativizem. Pesimizem. Vse slabo. Crno pred ocmi. Crno v glavi.

Mislim, da mi lahko pomagas. Upam. Upam tudi, da mi zelis pomagati. Ce ze ne zelis, pa da bi se... ne vem tocno kaj. Nekaj. Verjetno razumes.

Ne vem tocno zakaj, ampak zdi se mi, da ves, da govorim tebi. Zdi se mi, da mogoce lahko pomagas.

In ce se drugace ne izide, bo treba poklicati kaksnega terapevta. Upam lahko samo, da me ne bo nabutal z antidepresivi.

Ne morem vec...

Ne vem vec kaj naj naredim. Znasla sem se na mrtvi tocki. Ma, na njej sem ze predolgo.

Delam se da sem srecna. Da sem vesela. Da je vse v redu.

Pa ni. Ne morem vec. Ceprav, ko se bom danes zbudila, bo vse tako kot je bilo vceraj. Prejsnji teden. In vse mesece nazaj.

Nasmeh na obraz in gremo dalje. Pozabiti in potlaciti. Nekam globoko. In upati, da ne pride na dan. Da ostane. Globoko v meni. In da noben ne vidi tega.

Bi kdo razumel? Bi kdo lahko dal kaksen zadovoljiv odgovor, ki ga se ne poznam.

Vse bo v redu. Vse se bo postavilo, tako kot se mora. Nekoc. Nekoc bo vse tako kot mora biti. Minilo bo, to je samo faza. Vse kar ze vem. Vse kar si vsak vecer ponavljam. Nekaj kar si govorim vsak dan. Nekaj s cimer se prepricujem z vsakim vdihom in izdihom.

Do takrat pa kaj? Naj upam? Naj si zelim? Naj sanjam?

Upanja ze davno ni vec. Zelje so izpustele. Sanje so se spremenile v nocne more iz katerih se kricece zbujam in ne upam nazaj zaspati.

Kaj mi preostane? Dejanja? Dejanja, ki ne obrodijo sadov? Mogoce so napacna. Napacno zastavljena. Mogoče mi je tako usojeno.

Ostala so samo se vprasanja brez odgovorov.

Prebedeti cele noci. Da ni mor. Vendar so. Ostajajo v moji glavi. In prihajajo ven. Vztrajno. Vem kaj rabim. Ne vem kako to dobiti. Spremenila sem se. In ne pomaga. Nobene spremembe. Se zaprem? Nazaj. Kot je bilo? Postanem tiha. Vase zaprta. Zacnem ponovno ziveti v svojem svetu. V domisljiji? Se to ne morem, ker je nimam vec. Se ta me je zapustila. Ali pa sem jaz njo.

Dejstvo je, da nimam za cisto nic vec ziveti. Nic.

Na hitro

Ne pogrešam njega.

Pogrešam pa občutke in čustva, ki sem jih imela zaradi njega in ob njem.

Se mi zdi.

Kaj pomeni 124 prijateljev na Facebooku? Kaj pomeni 454 sledilcev na Twitterju? Neko pičlo število ljudi, ki gledajo moje slike na Instagramu? In teh nekaj 10, ki bere objave na tem blogu.

In koliko od teh ljudi poznam? Koliko od teh ljudi mi kaj pomeni? Koliko od teh ljudi bi mi pomagalo, brez da bi pričakovali protiuslugo? In obratno?

Vem, da sem sama kriva. Ampak trenutno se trudim. Se mi zdi. Spremeniti stvari. Malo sem v temi, kje začeti. Ampak nekako bom že. Se mi zdi.

My dirty little secrets. #3

Eden boljsih obcutkov pri sexu mi je, ko tipu pride in se nato zgrudi name.

Fuk in custva.

Kako zahtevna sem ker bi imela oboje. In ali velja pregovor: Kdor z malim ni zadovoljen, mu velik ne zraste. *resno se mi ne sanja kaksen je pravi  pregovor*

In kaj sedaj?

Sweetest thing

Zadnjič je deževalo. In tako sem šla peš na delo.

Šla sem mimo ene ženske, ki je na glas govorila: "Daj no, greva naprej." in "Pridi, saj to ni edina luža na poti domov." Najprej sem mislila, da se pogovarja s psom, kar mi je bilo malo čudno. Pogledam okoli in vidim otroka, ki stoji blatu do gležnjev, zraven največje luže, moker in blaten od glave do pet, ki v roko drži palico vsaj 3x večjo od njega, s katero je udarjal po luži.

V trenutku ko se ga videla, mu je mati rekla: "Daj no, greva naprej, na poti domov tudi druge luže po kateri lahko skačeš." In to s popolnoma mirnim in resnim glasom.

Ne vem točno zakaj, ampak teh 5 sekund mi je precej polepšalo ves dan. verjetno, ker ponavadi slišimo matere, kako se derejo in norijo na svoje otroke, ko skačejo po lužah in blatu. Ona pa popolno nasprotje.

Naključni spomin #8

Razdevičila sem njegovo posteljo.

Sedaj mora nekdo še mojo.

My dirty little secret #2

Poljub mi predstavlja večjo intimnost kot sex.

Laž v obraz

Enkrat mi je nekdo rekel, da se navadiš biti sam. Sprejmeš in je to to.

Mislim, da se tega ne bom nikoli navadila. Čeprav, če gledam kako kaže, bi bilo bolje, da se čim prej. Trenutno sem na neki mrtvi točki, ki se nikamor ne premakne. Niti naprej, niti nazaj. Še na točki nisem. Kar nekje. Visim, tam sem, noben me ne opazi. In visim.

Čeprav sem že celo življenje sama, nisem nikoli nobenega imela. On je bil.... nekaj. Nekaj, da sem videla, da sem si zaželela, in da si še vedno želim. Tisti delček, tisti moment. Drobne pikice. Drobtinice, ostanke.

Ko sva si zadnjič pisala, je rekel, da bo on tam, ko bom rabila. Zakaj? Da se vrnem nazaj k katastrofi, ki sma jo imela. Ne, hvala. Ampak nekaj je bilo. Nekdo me je objel. K nekomu sem se lahko stisnila. Pa čeprav enkrat na mesec. Pa čeprav za eno uro. Sedaj še tega nimam.

Nisem neumna. Vem, kako sem trpela, koliko sem prejokala. On ni to. Vendar mi je pokazal, kaj želim.

Nekdo, s katerim imama preteklost in sem mislila, da imama tudi prihodnost, mi je rekel, da sem grda. Mislim, da mi je v tistem trenutku porušil temelje. Moje temelje. Temelje zavedanja. Zamajal se mi je lastni svet in lastni pogled nase. Nikoli, nikoli v življenju si nisem rekla, da se grda. Res je, da nisem popolna. Imam tistih nekaj odvečnih kilogramov, ampak nisem debela. No, verjetno so ostali mnenja da sem, ampak sama se ne dojemam kot debelo. Tisti večer sem se vprašala, prvič v življenju: "Ali sem grda?" Gledala sem se v ogledalo in se spraševala. Odgovor je bil enak: "Nisem. Nisem grda." Ker se ne dojemam takšno. Svoje napake sprejemam, se spopadam z njimi, svoje telo sem sprejela, takšno kot je, itak sem ga sama zafukala, in sedaj saniram posledice.

Ampak vseeno, kanček dvoma ostaja. Misel je zasajena in sedaj se je poskušam otepati. Včasih, ko sem šla mimo ogledala, 2 sekundi, sem se pogledala in sama sebi rekla, da sem lepa, sexy. Neki v zvezi z samozavestjo, kar sem nekje prebrala. Sedaj grem mimo ogledala in se najprej vprašam, če sem grda. In se gledam, 5 sekund, nato si rečem, da nisem. Ampak vseeno boli. Kaj če me ostali, okolica, dojema kot grdo? To bi odgovorilo na marsikatero moje vprašanje. Mogoče je to krivo. Že davno tega, sem razvila teorijo, da imam nad seboj neviden znak, vsaj meni neviden, na katerem piše, da sem kužna. Ostali ga verjetno vidijo. Jaz ga ne.

Saj nekaj časa gre. Si sam. Zaspiš sam. Se z nikomur ne pišeš. Nikogar ne kličeš. Se z nikomer ne smejiš. Edina stvar, ki ti zvečer dela družbo je plišata želva in dva pojštra. In gre. Nekaj časa. Ampak potem pridejo dnevi, ko ne moreš več. Ko si želiš, da ko prideš ob kakšni nenormalni uri domov, da nekdo leži v postelji. Da se stuširaš in se stisneš zraven. Da ne rabiš eno uro, da se zagreješ pod kojtrom, ko te zebe. Da čutiš kako ti nekdo diha v uho, ali pa dihaš njegovo sapo. Sicer se dušiš, ampak že potrpiš.

Verjetno je bolje, da se sprijaznim, da bom sama. Se nekako prepričam, da drugega ne rabim. Ampak to je laž. Laž direktno v obraz.

Preživela

Preživela sem prejšnji teden.

Zdi se mi kot nekak poseben dosežek. En teden nekaj takšnega kot depresija imam čisto dovolj. Končno sem si opomogla od velikonočnega vikenda.

Stvari so se uredile, oziroma sem jih uredila. Vse skupaj sploh ni bila takšna groza in strah, kot sem si v mislih risala. Kar je moj največji problem.

Ko mi nekaj ne gre, ko se zakomplicira, ko imam težave, ki so seveda precej preprosto rešljive, se začnem sekirati in v glavi se mi ustvarjajo najbolj črni scenariji, ki me spravljajo v še večjo depresijo. Seveda se posledično sesujem in se mi zdi, kot da ne morem več živeti. Namesto, da bi iskala rešitev za obstoječe težave, si rečem, da se bom prepustila toku in kar bo dal bo dal. Medtem pa v glavi kujem načrte, kaj bom naredila, ob neugodnih in negativnih posledica moji trenutnih težav.
Vmes pozabim razmišljati pozitivno in se neham prepričevati, da bo vse v redu in da se bo vse dobro izteklo.

Čez vikend sem ugotovila eno zanimivo stvar. Sicer ne vem, če drži za vse ampak glede ne pretekle izkušnje zame definitivno drži. Sicer teh izkušenj ni ravno veliko, jih je pa dovolj, da sem čeznje potegnila zaključek.

No, in to se mi dogaja. Moškega povabim na kavo in zgodi se nič. Veliko pogovarjanja. Nobene kave. Kot da se jim v glavi odvije ves scenarij, kako se boma zaradi ene kave, poročila, imela otroke, in umrla skupaj na stara leta. C'mon, guys!

Večino povabim na kavo zato, ker so zabavni, zanimivi in hej, zakaj ne bi spoznala kakšnega novega človeka. 

Mogoče si res želim imeti, nekoga v svojem življenju, ampak tako obupana pa spet nisem, da bi ena kava krojila mojo ljubezensko usodo. Mogoče bi jo. Ampak ker vsi zavračajo povabila na kavo je pač ne bo.

My dirty little secret

Še nikoli nisem bila na zmenku.

Fucked up

Ta vikend je bil preklemansko naporen.

To sem vedel že v četrtek po ogledu urnika in ugotovitvi, da štiri dni delam z novo sodelavko, ki še nikoli ni delala v gostinstvu.

V petek sem se zbudila preklemansko slabe volje, prespala zadnji dan faksa, v celem dnevu nisem naredila nič produktivnega in potem šla na šiht.

Celoten vikend me je psihično izčrpal do konca in še čez. Sodelavka se je izkazala za bolj naporno, kot sem si mislila. Žal ji gre po glavi samo kaj je kdo po horoskopu, s katerimi znamenji se kdo ujame, kaj so bili po horoskopu moji bivši in kaj so po horoskopu moji prijatelji. Kaj meni pomeni ljubezen, kako si razlagam pomen besed "biti zaljubljen" in "ljubiti". Če sem se našla, kaj rada počnem v življenju, kaj bi počela v življenju in zakaj se še nisem našla. Same težke teme, na katere nimam odgovora.

In poleg vseh teh pogovorov zraven še streči svojih 15 miz, njenih 6, nadzorovati, če sta tisti dve, ki jih je stregla, postreženi. Preverjati z enim očesom kako pijačo pripravlja in ko naredi napako, spusti vse iz rok in ji pokazati kako je pravilno. In to ponavljati cel večer, ker si je očitno pretežko zapomniti kako pivo natočiti,  kako se naredi aperol špric in do kje je deci v dveh različnih kozarcih za vino.

Vikend se je nadaljeval tako, da ko sem prišla s šihta sem se stuširala, šla spat in se zbudila pol ure preden je bilo treba nazaj na šiht.

V petek sem uničila telefon. 5 sekund jeze in sem pokasirala razpoko direktno čez senzor za touch. Telefon ostal neodziven, večer dodatno pokvarjen.

V soboto ko sem pa šla na šiht, sem pa še ugotovila, da so mi kolo ukradli. Popoln zaključek vikenda, ki ga še sploh ni bilo konec.

Sodelavka me je izmozgala do konca in v ponedeljek zvečer sem od utrujenosti komaj zadrževala solze.

Edina svetla točka tega vikenda je Doctor Who, ki so ga končno začeli predvajati.

Za highlight konca vikenda sem včeraj do konca zabedirala in se nato približno 4-5 ur jokala, brez uspeha, da bi vmes zaspala.
Jok je bil brezvezen, no vsaj tako se je začel, pol pa so itak še moji možgani naredili celo štalo in.... hja, bila je štala.

In še nekaj časa bo...

In Andraž še zmeraj ni poklical. In nekako močno dvomim da bo.

Simpl k pasulj

Že nekaj časa sem se spogledovala z mislijo. Prvič je prišla tako, čisto neumno, pol ure prepozno, ampak se je zato zasidrala globoko v možgane.

In do dva dni nazaj sem jo valjala po glavi sem in tja, vsakič ko sem jo hotela uresničiti sem dobila manjši panični napad in sem posledično stisnila rep med noge in se umaknila.

Med valjenjem misli po glavi sem ugotavljala kakšno taktiko bi ubrala, da bi bila najboljša, najmanj stresna in  da ne bi bilo vpletenih kar se da najmanj ljudi. 

In kdo bi si mislil, da je dati tipu svojo telefonsko tako nekaj. Ne vem točno kaj. Težko? Dramatično? Sramotno? Ne vem, nič od tega. Verjetno sem samo jaz paniko naredila. Nič novega, v glavi vedno napihnem stvari na velikost Saturna in paničarim okoli njega.

Najprej sem mu cifro mislila dati sama. Ampak problem je ker so vedno, VEDNO zraven njegovi prijatelji, kolegi. Sej to ni niti problem, ampak v glavi si predstavljam awkward tišino in poglede in na splošno grozno situacijo, ki bi nastala iz tega. Enkrat je celo prišel sam, ampak preden sem do mize prišla, so se ponovno narisali vsi zraven. 

Sicer sem se s to mislijo in takšno taktiko še igrala, kar nekaj časa, in opustila je nisem čisto, do prejšnjega tedna. Ko sem imela preblisk vreden žarnice, ki eksplodira od energije nad mojo glavo. 

Ta tip je prijatelj od mojega šefa, torej zakaj ne bi šef dal moje cifre njemu. Simpl k pasulj. Čeprav sem potem ugotovila, da tudi to ni tako preprosto. No, je, kot sem ugotovila dva dni nazaj. Prej sem imela pa en teden ali pa dva, ne vem točno, celo dramo v glavi.

Kakor koli, dva dni nazaj je iz mojih ust priletel "usodni" stavek, čeprav sem se poskusila še nekaj izmikati, pa ni šlo najbolje. Ampak besede so izrečene in sedaj čakam.

Čakam in se spreminjam v 15-letno smrklo, ki je čisto zaljubljena. Čeprav nisem. Zaljubljena. Tip mi je samo všeč. Nič drugega. Ampak počutim se pa kot 15-letna smrkla. In vsakič ko mi začne telefon zvoniti skočim 2 metra v zrak in srce pospeši na 250. 

Ampak hej, vsaj kardio delam. :D

Naključni spomin #7

Ura angleščine v 7. razredu.

Sošolka: "T'šica, kaj pomeni disco-very?"
Vsi jo pogledamo neumno, vključno z učiteljico.
Učiteljica: "V kakšnem kontekstu misliš, Monika?"
Sošolka: "Včeraj sem gledala en program na televiziji in je pisalo, da je to Disco-very kanal."

Cel razred v smeh in po njeni zaslugi znam brez problema napisati Discovery Channel.

Hipotetična situacija

V moj glavi.

Zbudil me je prepih, loputanje vrat in dež. Odličen začetek dneva.

Do odhoda na šiht se zaradi stanja zunaj nisem kaj dosti sekirala. Urco pred odhodom sem se sekirala dosti.

Najbolj me muči uporaba kolesa. Z njim grem povsod. Hitro si na cilju in hoditi mi ni treba. Ker se mi res ne ljubi. Hodit, namreč.

In tako študiram, iti s kolesom ali ne. Scenarij, ki se odvije v moji glavi:

1. Če bi samo deževalo.
Ni problema, marela, kolo in gremo. Včasih brez marele. Največji problem je itak zaustavljanje. Razdalja je vsaj 10 metrov ali več daljša. Pač mokre bremze, mokro kolo. Ampak tega sem že navajena. Tukaj ni večjega problema.

2. Burja in kolo.
Balanco je treba nujno držati z obema rokama, drugače greš koker veter piha. Po možnosti pod avto. V najslabšem primeru. Problem je tudi smer vetra. Lahko goniš kot idiot in si na istem mestu, kot si začel. Lahko ti pa veter da pogon in te kar nese. Slednja je kul. Tako, da tukaj tudi ni večjega problema.

3. Dež, burja, kolo.
To troje žal ne gre skupaj. Mogoče, če bi imela palerino. Tako je pa nimam. Žal. Že ko z marelo hodiš je hudič. In ko greš mimo vseh smetnjakov polnih polamanih marel, ugotoviš, da ni neumno, da si za svojo dal 30€+ . Ker bi končala enako. Poleg tega pa manevrirati kolo z eno roko in z drugo držati marelo. No go. Vsaj jaz nisem takšen talent.  Torej problem.

Posledično sem bila danes prisiljena iti peš na šiht. Sej ni veliko, kakšen kilometer. Gorica je mala. Ampak trpela sem vseeno.

Hrana

Zadnje čase imam čudne prehrambene želje. Sicer hrana po kateri imam željo ni čudna, ampak je čudna za mene.

Burek. Nikoli v življenju ga nisem jedla. In v tem trenutku jem četrtega ta teden.

Polenta. Polento jem, ampak ne ravno pogosto. V zadnjih dveh tednih sem jo jedla petkrat. S sirom obvezno, drugače se sploh nimam kaj za pogovarjati.

Pomfri. Tega nisem nikoli rada jedla, predvsem zato, ker sem ga ponavadi jedla doma in ponavadi je plaval v olju. No, v vikendu, ki je že minil sem ga jedla šestkrat.

Pikantna hrana. Sicer sama obožujem, da hrana peče. Ne maram pa hrane, ki že po defaultu peče, kot so feferoni, pikantne klobasice in ostalo. Ampak trenutno ne morem brez teh zadev.

Sadni jogurt. Nikoli in nikdar. Vedno navadni ali kavni. Zadnje čase pa ne grem iz trgovine brez vsaj enega sadnega.

Napolitanke. Nikoli jih nisem marala. V bistvu je to hrana, ki mi ni najbolj jasna, enostavno mi ne potegne in mi je čudna. Lahko bi rekla, da ne razumem njihovega obstoja.

Pomaranče. Vedno samo v soku. Tista koža se mi prav gabi. In tisto belo, ko jo olupiš.

Gotovo bi se našlo še kaj, ampak se trenutno ne spomnim. In ja, kar jem je čudno. Zame. Če bi sexala bi se spraševala, da nisem kje noseča. Tako pa nisem. Očitno imam obdobje. Tudi prav.

Strah

Danes grozno trpim. Že včeraj sem grozno trpela. Danes je pa še huje.

Včeraj me je začel boleti zob. Nekaj najbolj groznega, kar se mi sploh lahko zgodi.

Mislim, da ni primerjave kako se bojim zobozdravnikov in že ob sami misli na obisk mi gre na jok. In preklemansko težko je najti zobozdravnika, ki razume, da se bojim.

Verjetno gre za fobijo. Ni me strah ničesar, kar mi bo delal. Razumem tudi, da bo vrtal, da bo mogoče bolelo. Sem preživela že čiščenje kanalov. Ampak se bojim. Lani sem tudi izvedela, da imamo to v družini. Sestra se jih prav tako boji,  ampak s to razliko, da jaz ko najdem dobrega in razumljivega zobozdravnika, ga ne izpustim več. Ona pa ne gre k nobenemu dvakrat. Mogoče pa še ni našla pravega.

O tej svoji težavi ne razlagam ljudem okoli mene. Sem nekaj časa, ampak ne razumejo. Vsi rečejo, da sej to ni nič takšnega. Za njih mogoče. Jaz sem pa na pol poti, do paničnega napada.

Enkrat sem ga že imela pri zobozdravniku. In me je hotel ven vržit. Ampak sem mu povedala, da če grem ven me ni več nazaj. Potem je očitno ugotovil, da mi ni lahko. Med obiski me je tudi večkrat vprašal, kaj so mi zobozdravniki prej delali, da se tako bojim in večkrat je moral delo prekiniti, da sem se pomirila in nehala tresti.

Ugotovila sma tudi, da če svojo roko nasloni na moje čelo, se takoj pomirim in umirim. Ne vem zakaj. Tako sproščujoče je. Ampak važno, da pomaga.

Sem že razmišljala, da bi šla h kakšnemu hipnotizerju, da mi izbije ta strah iz glave. Ampak baje moraš verjeti v to, da deluje, kar jaz pač ne, ker ne razumem kako deluje in si niti ne predstavljam, da ne bi imela tega straha.

Naključni spomin #6

Žur z razlogom 2009.
Prvi spomin:
Jaz: "Poln kufer vas mam, spakirajte gremo na Umeka!!"

Drugi spomin nekje vmes, približno 15 minut kasneje:
Jaz: "Grega, padla sem." Panika kolegov.

Tretji spomin. Nekaj ur kasneje v Tivoliju:
Ena šjora, ki sem jo videla takrat prvič in zadnjič, me drži za ramena in me trese: "Polžek kje si bila?!? Zdaj pa bodi tukaj in da se ne premakneš več z mesta!"

In po tem se spomnim vsega.

Polnoletnost

Odkar delam v gostilni opažam tredn med mladimi, da ne nosijo osebnih dokumentov.

Kar načeloma ni problem dokler si ne naročijo alkohola.

Saj je možno, da si ravno prilezli čez magično 18 ampak večina jih itak zgleda kot, da so prilezli iz plenic.

In ne moreš druga pričakovati, kot da te bom vprašala za osebno.

In potem pridejo izgovori. Tisoč in enega sem že slišala. Od tega, da je denarnico pozabil doma *kako boš potem račun plačal* do tega, da je ziher 18, čeprav mu ne izgleda. In še kakšen banalni, ki se ga zdle ne morem spomniti.

Danes so mi trije fantje rekli, da so s stricem. Kot da meni to kaj pomeni, čisto nič.

Nekatere napake se je dobro naučiti od drugih. Ker jaz pač nimam želje plačevati svoje kazni 1000€ in po možnost še kazni delodajalca, ki verjetno ni ravno nizka.

Opazila sem tudi, da ko fantom rečeš za dokument, ti enostavno potegnejo denarnico iz žepa in ti ga pokažejo *dokument, namreč*. Medtem ko punce ponavadi naredijo iz tega celo dramo in se glasno pritožujejo, in ti namenijo poglede, ki jasno nakazujejo, da so mnenja, da sem neumna. Ampak me ne gane kaj preveč. Mislim, da je 1000€ dovolj dobra motivacija.

DIY verižica

Ali pa ogrlica, ne vem natančno kako se tem rečem reče. Nakita načeloma niti ne nosim, ampak kakšno izjemo lahko naredim. Sploh če sem to verižico sama naredila in sploh, če je v sklopu načrtovanega DIY projekta, ki ga delam to leto. 

Za drugi del projekta moram sicer še izgubiti kakšen kilogram ali dva ali deset, potem se bom pa lotila zadeve. Lahko pa povem, da imam v načrtu si izdelati oblekico na temo Doctor Who. Izrisala sem jo že, vendar brez detajlov, ti še pridejo na vrsto, ko jih dobim v glavo. Seveda me bo kolegica ubila, ko bo videla kako sem zadeve zakomplicirala, ker nekaj stvari imam že v glavi in verjamem, da zadeve ne bo lahko skupaj spraviti. Ampak ko si nekaj zabijem v glavo, potem bom to dobila.

Torej na uh mi je prišlo, da obstaja Fimo masa s katero lahko izdeluješ vse živo in mrtvo, samo spreten moraš biti. Pa sem rekla, zakaj ne. In v največji burji odpeketala v trgovino. In žur se je lahko začel. Modeliranje mi je vzelo okoli tri ure, in če ne bi vmes še pogruntavala kako dejansko stvar narediti in delala popravke, bi trajalo verjetno manj.

Potrebujemo:

- Fimo masa

- Verižico

- Stvari za izdelovanje verižice, katerim ne vem kako se reče. Prodajalke v hobby art trgovinah so itak kronično prijazne in z veseljem pomagajo in povedo kako in kaj, če vprašate.

- Nož, šivanke, raven šraufenciger

- Peki papir

- Potrpežljivost, spretnost

Fimo maso se dobi v bloku približno  5x5x1 centimeter in nato jo z gnetenjem zmehčamo in oblikujemo po želji.

Prvi poskus oblikovanja obeska, ki se je izjalovil, ker sem nesposobna simetrično oblikovati s prosto roko.

Papir za peko je dovolj hvaležna stvar, ki jo lahko uporabimo za pripomoček. Model, ki sem ga izrisala.

Ponovno oblikovan kos Fimo mase.

Fimo masa izrezana. Jaz sem si pomagala z najbolj ostrim nožem, ki sem ga našla v stanovanju in s šivanko.

Detajli

Črke so se izkazale za precejšen problem. Ampak mi je nekako uspelo.

Dodatni detajli.

Na spletu sem sicer videla, da luknje izdolbejo v Fimo maso tako, da pritiskaš in jo potolčeš noter. Po prvem "oknu" sem ugotovila, da tako ne bo šlo, saj mi je izkrivilo model in je postal tako wibbly-wobbly in potem sem ga morala ravnati. Zato sem odvečno maso izrezala iz modela in nato poravnala.

Še več detajlov: Okna, napis, ključavnica.

Ker sem bolj počasne narave in se učim na lastnih napakah, ki jih opazim prepozno, sem dodatno naredila še luč nad T.A.R.D.I.S.om. Ampak sem se danes potolažila, ker sedaj pride super.

Štirje dodatni okraski, da verižica ne bo prazna.

Stvari za oblikovanje verižice.

Končna verižica. Narejena kar iz celega metra verižice. Seveda sem morala improvizirati, ker se mi ni sanjalo, kako narediti, da bi tiste štiri "gumbke" obdržala na mestu. Ampak je izpadlo dobro.

In za tiste, ki ne poznajo Doctor Who in T.A.R.D.I.S. *shame on you!!!!* Takšen je pravi T.A.R.D.I.S.:

Seveda sem tudi prepozno opazila, da pri štetju "oken" nisem bila najbolj natančna in jih je na mojem obesku tako samo 6 namesto 8. Ampak s šestimi pride tako bolj simetričen. Naslednji bo pa z osmimi. Obljubim.

Preveliko

Hujšam. Že celo življenje verjetno. Ampak pri nas ženskah je to itak normalno. Nimam nobene sekire doma in se ne sekiram kaj dosti.

Ampak hujšam v najbolj nenavadna mesta na telesu. Najprej sem opazila na čevljih. Celo življenje sem imela številko čevlja 41 sedaj jo imam 38,5. Kar ne bi bil problem, če ne bi bili vsi čevlji, ki jih imam 41.

Nekaj časa nazaj sem opazila, da sem shujšala v glavo. Kar pomeni, da bo precej oteženo nošenje klubukov, ker mi vsi lezejo naprej ali nazaj.

In včeraj sem ugotovila, da so mi rokavice M prevelike. Ne veliko, ravno toliko da lezejo dol in me nervirajo.

Sedaj me pa zanima, kdaj bodo prišle na vrsto še moje fuk ročke in noge?

Bonton

Zapomnila si bom vse, ki pridejo v kavarno in mi težijo, ko je gužva, ko jih ne pridem v 3 sekundah vprašati kaj bodo pili.

In potem bom izvohala kje delajo in jim bom šla na šiht težiti in počakala bom, da bodo imeli gužvo. 

Nato se bom glasno pritoževala in vse frustracije v glavi stresla na njih.

Ne bom niti pozdravila, niti odzdravila, niti poslovila se ne bom. Ker osnovni bonton ni več v modi.

Če se bodo te osebe opravičile, ker je gužva jim bom povedala, da to ni moj problem pač pa njihov, ker bi morala biti postrežena ali pač kar koli drugo v sekundi, ko stopim skozi vrata stavbe. In nato še več frustracij stresla na njih.

Seveda bom pod nujno omenila, da se mi strašno mudi, če lahko pohiti. Vmes ji bom razložila svojo življenjsko zgodbo. Nato pa bom sedela še eno uro ali dve in pila kavo.

Če te osebe delajo v gostilni, bom svoje naročilo zakomplicirala do amena in jo nato poslala še trikrat za šank in k mizi.

Ko si bom naročila eno kavo za 1€ bom plačala z 50 € ali več, in trdila, da nimam drobiža, čeprav bom imela denarnico težko 5 kg od vsega šudra.

Prav tako bom spraševala najbolj neumne stvari, ki mi padejo na pamet, kot naprimer, kakšna je razlika med juice in naravnim pomarančnim sokom.

Ko bom želela še kaj naročiti, bom rekla, da želim račun, nato pa naročila novo pijačo. Račun ki/če bo na mizi bom seveda izgubila ali zmečkala nato bom trdila, da ga ni prinesla.

Pozornost osebe bom pridobila z najbolj neumno besedo, ki se je bom v tistem trenutku spomnila ali pa z gesto s katero ponavadi pokličemo psa k nogi.

Zajebavala jih bom v glavo za brez veze in se obnašala totalno arogantno in vzvišeno, ker sem jaz pač več kot oseba, ki dela in bom poskrbela, da se bo ta oseba počutila, kot zadnji drek na tem svetu v katerega se še pes ne bi povalal. Vmes jo bom še užalila, da bo mera polna in ker je to prav tako v modi.

Zaključek: obnašala se bom kot velika večina tistih, ki pridejo v kavarno. Čeprav so me doma naučili bonton.

Tumasta

Potem pa imam sama s sabo neumne pogovore, ki ne pripomorejo popolnoma ničemur dobremu. Začnem dvomiti vase in se potisnem na rob obupa in solz. In potem dejansko pomislim, da pravljica ne obstaja in da je imel prav.

Ampak ni imel.

Mika me

Mika me. Tisti zaznamek, s katerega me gleda modra ptička.

Da ga kliknem in vpišem svoje uporabniško ime in geslo. Toliko imam za povedati. Ampak ni še čas. Še dve stvari moram naredit. Za eno potrebujem veliko časa in volje, za drugo pa veliko poguma. Veliko. Bom videla.

Lahko spremenim.

Blah

Sovražim dneve kot je danes. Ne toliko dneve, kot počutje. Ki je enostavno blah.... in to je obraz, ki ga naredim ob besedi blah.

Že zbudila sem se cela tako blah... in dan se je nadaljeval z blah in se bo tako nadaljeval. Pomagala ne bosta niti dva litra grenivkinega soka, niti pol kile skute ali tiste tri jajce za večerjo, ki se trenutno kuhajo. Za pozni zajtrk sem pojedla škatlo nekih Milka piškotov in to je to. Pokvarjen dan za naprej. Edina stvar, ki me lahko potolaži, da sem vse pojedla in jih sedaj nimam več, tako da ne bo več nobene skušnjave. Denarja za v trgovino pa itak nimam.

Situacijo poskušam sanirati z feeling good glasbo, ki prav tako ne učinkuje. 

Danes prebrodim čez tale dan, mogoče mi ga kdo popestri, jutri se pa zbudim in bo vse kot je treba. Plan. 

Kosilo

Z vsemi štirimi bralci mojega bloga bom delila današnje fantastično kosilo. 

Vem, ne zgleda najbolj užitno in po pravici povedano zgleda kot, da je nekdo zadevo že pojedel in jo nato izbruhal. Ampak je dobro.

Valoviti rezanci s piščancem in slanino. Dodala sem malo smetane in veliko čilija.

Naj samo povem, da do valovitih rezancev gojim poseben ljubezenski odnos ampak si jih privoščim res redko. So pa definitivno najboljše testenine, ki so jih kdaj naredili.

Pa dober tek.

Sestavljanka

Del mojega življenja, se je postavil na pravo mesto. Sestavljen skupaj kot sestavljanka, ki čaka, da jo zalepim, ali pa ponovno razdrem. To bom še videla.

Trenutno pa lahko neham psihirati in se zivcirati zaradi tega. Konec drame.

Sedaj se lahko usmerim še v druge razbitine in jih začnem lepiti.

Zadovoljna sem.

Zafurana

Priznam. Tudi jaz sem to delala. Pol leta sem mu težila in pol leta me je ignoriral. Ampak v svoj zagovor naj povem, da sem težila samo zato, ker nisem dobila odgovorov na vprašanja. Ker enostavno nisem razumela kaj se dogaja in zakaj se dogaja. Ko me je odrezal brez kakršnega koli opozorila, brez kakršne koli razlage.
In ja, pol leta je dolga doba. Vem. Ampak ni bilo vsak dan, bilo je enkrat mogoče dvakrat na mesec ko sem mu pošiljala SMSje na katere ni nikoli odgovoril.
Potem sem nehala. Obupala, ker je pokazal, da ne bo nič.
Ampak potem je prišel nazaj. Mi odgovoril in itak sem bila čist srečna in zopet čisto zaljubljena v njega. Načeloma ne rabim veliko, da se zaljubim. Prave besede, dovolj dolgo in je to to.
Že takrat bi morala končati, ampak nisem. Me še ni pohodil dovoljkrat, mi še ni zlomil srca dovoljkrat.
In ni še pokazal svojega pravega obraza.
Po tem sem se šla najino igro še 2 leti. Kako neumna sem bila. Upala in želela, da se bo kaj spremenilo, da se bo on kaj spremenil. Nekaj časa je kazalo tako. Bilo je obdobje, ko je bil popoln in je bilo vse super. In potem je šlo zopet vse dol, na staro, kot je bilo prej.
In na koncu ni šlo več naprej. Verjamem, da je njemu popolnoma ustrezalo, tako kot je bilo. Meni pač ne. In sem zaključila. In je bolelo. In prišlo je obdobje depresije.
Ko mi je poslal prvo sporočilo po koncu sem mislila, da ga skrbi zame.
Ko je poslal drugo sporočilo sem ugotovila, da temu ni tako. Jasno sem povedala, da ne morema biti prijatelja. In dokončno končala stvari med nama. Tako sem mislila.
Nato, pa je poslal mail. Ne enega, več. Na katere sem odgovorila. Najprej sem mislila, da je moje odgovarjanje napaka. Dokler ga nisem vprašala, štirih ključnih vprašanj. Takrat je pokazal svoj pravi obraz.
Da je egoist, ki skrbi samo zase in misli, da se ves svet vrti okoli njega. Da mu nisem bila vsa štiri leta nič drugega, kot koš za biološke odpadke. Vse ostalo je bila samo lepa embalaža. Da misli, da bom po enem lepem mailu in majhnem znaku zanimanja prišla nazaj. In po možnosti po vseh štirih. Ter ga hkrati častila, kot boga, ker je pokazal kanček zanimanja.
In sedaj vem, da s takšnim človekom nimam kaj delati. Kako neumno od mene je bilo, da sem si želela, da bi bila par. Da bi dejansko živela skupaj. Ali imela družino. Nisem bila brez razloga zaprepadena in v šoku, ko mi je ena predlagala, naj "ponesreči" zanosim.
Morala bi že prej končati, ampak nisem bila pripravljena. Ali pa dovolj zrela. Bala sem se, da po njem ne bo nikogar več. Sedaj se ne več. Nekdo bo. Lahko, da jih bo več. In tudi, če ne bo nobenega. Nekako me to ne skrbi več. Raje sama, kot pa z njim.
Odrasla sem. Končno.

Twitter #2

Dejansko mi je dolgčas brez njega. Ampak se zaposlim. Malo mi je smešno, ko hočem kaj twitnati in vzamem telefon v roke in potem se spomnim.

Največji dolgčas je itak na pavzah na šihtu, ko ne vem kaj bi delala. Mogoče si spet prenesem Angry Birds.

Ugotavljam tudi, da imam veliko za povedati. Od tega je 90% neumnosti in popolnoma nerelavantnih informacij.

Ugotovila sem tudi, da hujšanje precej negativno vpliva na mojo menstruacijo. Predvsem na bolečino, ki mi jo povzroča. Pred 3 meseci sem shujšala za 5 kg in takrat me je bolelo kot svinja. Nato sem se zredila za 1 kg in me zopet ni bolelo. Ta mesec sem shujšala za 2 kg in me zopet boli ko svinja. In klejem vse prednike in dejstvo, da sem ženska. Čeprav se zavedam, da obstajajo ženske, ki jih boli še veliko bolj kot mene in si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi bila na njihovem mestu. Verjetno bi kar umrla.

Odločila sem se tudi, da bom nehala kaditi. Predvsem zato, da mi na pavzah ne bo dolgčas. Precej neumen razlog, ampak bolje kot nič.

Hrana je zakon! S sodelavcem se strinjama, da je boljša kot sex.

Očitno me nekaj ljudi na Twitterju pogreša. Ampak najprej se moram skupaj sestaviti. Pomesti stvari pred svojimi vrati. Postimati stvari v svoji glavi. In najpomembneje, napisati diplomo. Potem pa pridem nazaj. Definitivno.

Če že druga ne bo razlog, da pridem nazaj, bo gotovo dejstvo, da sledim ljudem, ki so super awesome in mi omogoča, da te ljudi spoznam in ugotovim, da so tudi v RL super awesome.

Naključni spomin #5

Noč. 18 rojstni dan prijatelja. Pijače v potokih. V žilah alkohol namesto krvi. Gremo v najbližji diskač.
In moja blazna ideja: "Dejmo skakati, kot zajčki do diskača!"

I shit you not, we actually did it!

Twitter

Deaktivirala sem Twitter račun.

Za nekaj časa. Imam 30 dni, da pridem nazaj. In nazaj bom gotovo prišla.

Ne vem kdaj. Najprej moram razčistit stvari v svoji glavi. Sama, brez mnenj drugih in brez motečih elementov.

Začeti moram ponovno razmišljati v več kot 140 znakih, narediti kakšno stvar zase in predvsem sestaviti svoje življenje.

V sebi imam temo in ki jo moram premagati.

Kitajska sluzasta juha home editon

Moja večerja včeraj. Malo po domače, z nekaj domišljije in očitnim pomanjkanjem vse sestavin. Ampak važno mi je bilo samo, da je bila sluzasta in da je pekla.

Včerajšnje sestavine:

- polovica bučke narezane na trakce,
- korenček polovica nastrganega, polovica naribanega,
- šampinjoni zelo na tanko narezani,
- začimbe: sol, poper, čili, vegeta, jušna kocka (ne vem, ali je bila zelenjavna, ali mesna),
- tapioka moka (imajo jo v vseh trgovinah, med tujo prehrano).

Postopek:

Vse skupaj razen moke zmečeš v lonec in kuhaš, jaz sem 15 minut. Najbolje je, da najprej skuhaš gobe, nato dodaš korenje in čisto na koncu bučke, da niso čisto mehke. Dodala sem še malo pelatov.

Medtem, ko juha vre, v hladni vodi zmešaš tapioko moko. Najbolje je, da jo dodajaš po malem, ker ti lahko preveč zgosti juho in lahko postane preveč sluzasta. Tako, da večkrat po malem.

Originalnega recepta, žal nisem našla, tako da je tukaj recept skombiniran iz dveh različnih:

Sestavine:
- piščančje prsi - skuhane, nato narezane na trakce,
- bambusovi vršički - narezani na trakce,
- črne gobe - suhe lahko kupimo v trgovini, dovolj jih je polovica 30g paketa, narezane na trakce,
- korenček - polovico narezan na trakce, polovico nariban,
- bučka - narezana na trakce,
- por - narezan na trakce,
- paprika - narezana na trakce,
- jajce,
- čebula,
- čili ali feferoni - svež ali mlet,
- sojina omaka,
- tapioka moka,
- začimbe po želji: sol, poper, jušna kocka, bazilika, majaron,...
- olje - sama uporabljam kokosovo mast ali olivno olje, v receptih je največkrat omenjeno sezamovo olje.

Količin sestavin nisem pisala, ker je to po občutku, koliko juhe nameravaš narediti, prav tako se lahko kakšna stvar izpusti ali doda.

Postopek:
Najprej na čebuli vse sestavine, razen jajca in moke, malo prepražimo, nato zalijemo z vodo ali jušno osnovo, po želji. Med kuhanjem dodamo tudi sojino omako in začimbe, vse po okusu. Ko juha vre, kakšnih 5 minut notri vmešamo še jajce in ves čas mešamo, da jajce razpade in nato kuhamo še 5 minut. Na koncu še dodamo tapioko moko. Seveda, tudi tukaj pazimo, da je ni preveč.

To je to. Pa dober tek.

PS1: Nekateri dodajo gustin ali škrob, ampak kolikor sem razumela to juho samo zgosti ne naredi je pa sluzaste. Tapioka moka jo pa zgosti in še sluzasta postane.

Konec

Danes sem definitivno zadnji dan jokala zaradi njega.

In lahko rečem, da ga sovražim. Da je egoistična svinja, ki namerno ali nenamerno želi uničiti moje sanje. Želje.

In če jaz verjamem, da lahko dobim pravljico, jo bom dobila.

Karma

V bistvu sem že celo življenje bolj kot ne sama. Nimam nikogar. Prijatelje sem ne štejem, ker pač s prijateljem ne morem imeti takšnega odnosa kot s partnerjem. Z nekom, ki ga imam rada ali ga celo ljubim in on ima mene rad ali me celo ljubi.

Ko sva z njim telovadila sem imela neko iznekaženo vrsto tistega kar si želim. Jaz sem ga imela rada, če me ni preveč razočaral sem ga na momente celo ljubila. On pa... meh.

Kakšna 3 leta nazaj sem začela verjeti v karmo, oz. v tisto kar so poimenovali Skrivnost. Enostavno, če si nekaj resnično in res dolgo želiš, boš to dobil. Nekaj časa sem celo živela po teh načelih in šlo mi je fantastično. Bila sem resnično zadovoljna s seboj s življenjem, in vse sem sprejela, kar je prišlo v mojo smer. Bila sem srečna. Potem sem se nekje na poti izgubila in znova iščem pot nazaj. Mi ne uspeva najbolje. 

Razen ene stvari. Ljubezen. Čeprav je še nisem našla. Sem si jo vedno želela. Natančneje, želela sem si nekoga, ki me bo imel rad. Mislim, da sem ta stavek ponovila najmanj milijonkrat v svojih mislih. Če ne še večkrat. Ponavljala sem ga, podnevi, ponoči, če sem videla kakšen par sem si ga ponovila. V glavnem nonstop.

In se je zgodilo. Dobila sem nekoga, ki me ima rad. 

Super. Po vsej logiki bi morala sedaj prevale delati od sreče. In si mogoče celo vrat zlomiti vmes. Morala bi biti srečna. No, nisem. Še. Čakam April.

Naključni spomin #4

Prva noč z njim. Ležim v njegovem objemu, široko odprtih oči in ne morem zaspati. Tiha melodija jazza.
On: "Spiš?"
Polžek:"Ne."
On:"A te moti glasba, saj lahko ugasnem računalnik."
Polžek:"Ne, samo kavo sem spila prej in sedaj ne morem zaspati."

Lagala sem. In glasba me res ni motila.

Post op

Dva dni po nesreči in en dan po obisku zdravnika. Preživela sem. Očitno. Razen, če imajo tam kamor me bodo, poslali internet. Potem vam pišem iz one strani.

Ugotovitev včerajšnjega dneva, ali bolje rečeno, ponovno spoznanje: Zdravniki so hot. Reševalci so pa sexy.

Naslednja ugotovitev, ali bolje rečeno, ponovna ugotovitev: Ne bom imela otrok. Porod boli. Ziher. Ženske se gotovo ne derejo brez razloga. Sovražim bolečino. Ne prenašam je. Trenutno bi mi bilo najbolje, če bi lahko bila na morfiju. Da ne bi čutila te mini bolečine, ki jo doživljam.

Nekje v zadnjih par letih, mi je prag bolečine drastično padel. Tako nekam do jedra zemlje. Kar me v bistvu moti, ampak narediti ne morem nič. Bolečine se v bistvu bojim. Ne bojim se stvari, ki mi bodo povzročile bolečino, ampak se bojim bolečine same. Tako, da ja: No kids for me. Razen če bo moj bodoči dragi imel res dober razlog za. Ampak bo moral biti res dober. Brez tistega bullshita o nadaljevanju rodovnika ali karkoli. Mislim, da bi moral biti tako dober, da se ga sedajle niti spomniti ne morem.

Čeprav, nekatera bolečina je v redu. Ampak te je bolj malo.

In sedaj neznansko trpim. In upam, da ne bom trpela predolgo.

Čakanje

Čakanje pri zdravniku na zdravnika. Ker je šel ali šla na teren. Urgentno. Na/V Kostanjevico na Krasu. Saj ne, da vem kje je to. Nimam pojma. Ampak sestra pravi, da je bolj da počakam, kot pa da hodim nazaj in je spet ne bo. In tako čakam.
Rešuje me Free Wi-Fi, ki ga ima skoraj celotna Nova Gorica. Oziroma vsaj center le-te.
Od sestre, medicinske namreč, sem dobila lekcijo, da si moram osebnega zdravnika urediti v Novi Gorici. Ker drugače oni ne morejo kaj veliko narediti. Vse moram urejati doma. Pa saj to sem že vedela. To sem slišala že 2 leti nazaj, ko sem zbolela z vnetje mehurja in sem 1 mesec umirala po obrokih. Takrat mi je zdravnica rekla, da moram domov, jaz pa nisem smela biti manj kot pet minut oddaljena od WC. In ona bi me poslala na 180km migracijo. Na srečo sva se nekako zmenile in me je pozdravila.
Saj razumem, da te ne morejo kar tako zdraviti, ker pač ne poznajo zdravstvene zgodovine*sem skoraj 80% da ima to neko hudo strokovno ime, ki se ga pa trenutno ne morem spomniti* in ne vedo, na kaj si alergičen in tako. Ampak glede na to, da nimam želje po smrti, ji lahko sama povem, da nisem alergična na nič. Dobro sem, na pralna sredstva, ampak to nima neke blazne povezave z zdravili.
Pač ščitijo svojo rit. Itak jo vsi. Vsak svojo mislim.
Ne bi bilo pa slabo, če bi vse zdravstvene datoteke digitalizirali. Mislim zakaj ne. Seveda bi trajalo nekaj let. In ja, šlo bi denarja cele kupe. Ampak saj bi bilo za javno dobro.
*1 ura kasneje, mogoče kaj več*
V bolnici v Šempeteru. Na kirurgiji. Raje ne povem, kakšen panični napad zadržujem. Do zdravnikov ne gojim nekega navdušenja, niti do bolnišnic. Bojim se jih kot hudič križa. Mogoče še bolj.
Tale internet je dobra pogruntavščina. Se lahko malo zaposlim in ne mislim na mučenje, ki me še čaka.
Seveda dlje kot čakam manj sem pogumna in bolj panična ratujem. Pogrešam privilegij hčere, ki ima mati zaposleno v bolnici. In tako čakam...

Finally getting back my thoughts and brains...

Končno čutim premike. Premike v glavi. Kjer se končno oddaljujem od njegove popolne podobe v moji glavi. In jo začenjam z menjavo njegove realne podobe, kakršna je.

Bila sem zaslepljena. Z ljubeznijo, ki je vse izrisala v rožicah. In videla sem samo tisto, kar mi je bilo všeč. Kar mi ni bilo všeč sem potlačila in opravičila. Brez kakšnega dobrega opravičila. Ampak je bilo opravičeno.

Sedaj vidim, da to ni bilo prav. Da ne bi smela. Morala bi se postaviti zase in zahtevati, kar mi pripada. Kar bi mi moralo pripadati. Seveda bi se vse končalo veliko prej, ko se je. Pretočila bi veliko manj solz. Pretrpela bi pol manj.

Občutki trenutno so mi nenavadni. Nekaj kar prej nisem poznala. Še dobra dva meseca, mogoče manj, se spomnim, kako sem se počutila, ko sem razmišljala tako, kot razmišljam sedaj. In takrat sem se počutila raztrgano. Takrat je del mene pravil, da je prav, da tako občutim. Daj je prav, da končno vidim njegovo realno podobo. Da vidim in premišljujem o tem, in da ugotavljam, da dejansko nisem bila srečna. In drugi del, ki se je temu upiral, risal popolne podobe, kako je bilo super. Ko sva bila skupaj, da ni bilo slabo in da sem bila srečna. Čeprav nisem bila. Ampak to sem potlačila, ker se je s težavami težko soočiti. Seveda sem posledično večino časa zaspala v solzah.

Ne vem, kakšne so bile te solze. Definitivno me je bolelo, ker sem bila tako razdvojena. In definitivno sem jokala zaradi tega. Bilo mi je žal, ker se je zaključilo. Verjetno ker sem, naivna kot sem, verjela da bi se lahko končalo drugače. Če bi on le pokazal malo volje. In ko sem premlevala in premetavala misli sem in tja se je končalo v joku. Jokala sem, ker sem ga navkljub mazohizmu, ki sem si ga zadajala, še vedno imela nekako rada. To ga bom itak imela vedno. Mi je le dal ali vzel, kakor pač vzamem, nekaj kar mi kateri drug ne bo mogel dati ali vzeti, vsaj ne več. In ne tega.

Razlika, ki jo čutim je občutna. Že skoraj se mi zdi neverjetna. Prej me je bolelo. Dobesedno, fizično bolelo. Bolelo v srcu in bolelo v glavi. Vsak je vlekel na svojo stran. In me razdvajal. Mislim, če je kdo prebral zbirko knjig Njegova Temna Tvar bo nekako razumel to mojo razdvojenost. Kot sta bila razdvojena Lyra in njen dæmon Pantalaimon. Sedaj ta razdvojenost izginja. Ne gre mi več na jok. Vsaj ne toliko kot mi je šlo.

Pogovori, ki jih imam sama s seboj postajajo vedno bolj realni in me ne spravljajo več v obup. Končno se strinjam sama s seboj. In začenjam videti realno sliko. In končno lahko pogledam mimo njegove "popolnosti" in sprejemam, da to pač ni bil. In ob tem mi ni potrebno več zadrževati solz. 

Naključni spomin #3

Na kavi, klapa okoli 10 ljudi. Pride kolegica, ki rada pove kaj vse novega je dobila.
Kolegica: "Danes sem bila na proti celulitni masaži. Tip je bil ful grob in vse me še sedaj boli. Jutri bom gotovo cela plava."
Tišina v klapi.
Jaz, niti pogleda ne dvignem iz časopisa, čisto flegma rečem: "No, potem se ti pa celulit ne bo videl."
3 sekunde smrtne tisine. Nato pa smeh.

Objem

Opažam, da se vedno več objemam.

Večinoma po zaslugi sodelavcev, ki jim ni problem se objemati. Ko le imamo priložnost se objemamo. Včasih samo po dva skupaj, včasih pa kar cel gruča.

Ampak objeme vseeno pogrešam. Tiste pristne, ki trajajo celo večnost. Ko se že sprašuješ, ali si v objemu predolgo in ali je že čas, do stopiš stran. Na koncu pa osebo še bolj stisneš k sebi. In je nočeš spustit.

Takšnega sem bila deležna v soboto, s prijateljico s katero se nisva videli že dolgo. Žal predolgo. Vendar vseeno to ni bilo to.

Pogrešam moški objem. Pogrešam objeme, ki mi jih je včasih namenil on. Takrat na začetku, preden se je vse spremenilo. Preden sem mu začela te objeme krasti in preden me je začel odrivati stran.

Ko sem bila naslonjena na njegove prsi in sem poslušala utrip njegovega srca dokler nisem imela dovolj. In ko me je nazaj objel in sem se počutila varno.

Tega mi noben ne more dati.

Black is the Identity

Bilo je nekoč v Amsterdamu. In bilo je nepozabno!!!!

     Sedim v kafani, še na zadnji pijači preden dejansko gremo na Nizozemsko v Amsterdam. Ne morem verjeti. Da gremo v Amsterdam. Avtobusa pa od nikoder!!! Ura je cajt avtobusa pa ni. Pa smo vsi malo živčni. Cigaret za cigareto pa ni bilo avtobusa. In najbolj ironično, še iz Celja se nismo odpeljali, jaz pa nimam več vžigalnika. Šel v aloro.

Ale ti vera, avtobus!!! Noro. Gremo na road-trip.

In kot sem ugotovila na zelo, zelo utrujajoč road-trip. Pobrati smo morali še Mariborčane in se nujno ustaviti v Šentilju, da smo leteli na WC in na cigaret. In ta prvi postanek je napovedal, da bo vožnja do Amsterdama še preklemansko dolga. Čeprav se nam je na prvem postanku mudilo nazaj na avtobus, po kakšnem tretjem ni bilo več tako. Kar križem smo gledali ta naš avtobus, pa samo en čik še, pa gremo, joj pa na WC moram iti... Kaj naj rečem avtobus ni ravno najbolj udobna postelja. In ponoči se spi. Ja, zakinkali smo vsi za par urc pol smo pa grdo gledali skozi okno, tisto Nemčijo, ki ji ni bilo na konca ne kraja.

Kadarkoli sem vprašala, kje pa smo? Je bil odgovor v Nemčiji!!! Pa sem zavijala z očmi. Pa zopet postanki. Bili smo tečni in nenaspani, zeblo nas je, deževalo je in še zmeraj smo bili v Nemčiji.

In končno po veliko urah vožnje tabla, ki smo je bili vsi veseli!!! Zelo veseli. Netherlands! Obstali v zastoju. Kaj si pa človek lahko želi še lepšega. In smo se tako vsi nalimali na levo stran avtobusa in se čudili Nizozemcem. Tretja uč na čelu, brez enega ušesa, nos kot Michael Jackson, torej brez, iz vratu poganja dodatna roka, rep. Res so nenavadni tile Nizozemci.

Ma ne, samo malo smešni so. No v štiri smo se mi zapiknali. Eden je v svoji tovornjakarski kabini plesal in si pel. Ta drugega, ki je bil pa zraven je bilo pa vidno sram, potem ko je videl kako bulimo in se smejimo. In potem so se peljali mimo še neki mladi tako očitno pod vplivom gobic, da nismo mogli verjeti. Resnično svašta.

Ko smo prispeli v petek okoli 5. ure popoldne v hotel smo se zrihtali v turbo pogonu, vsaj del iz Celja in smo čakali ostale da so se privlekli iz hotela in da smo pičili v Amsterdam.

Res, po tem ko smo Amsterdam prehodili po dolgem in po čez. Videli tisoč in eno nagnjeno stavbo, dva milijona koles in dvesto tramvajev sem bila našega avtobusa zelo vesela. Kajti nakazoval je samo na eno stvar, ki smo jo vsi imeli v mislih že cel dan. Nazaj v hotel in na največjo žurko tega leta. Definitivno. Letos je ne preseže nobena fešta več. Vse so zapečatene dol.

V hotelu smo se uredili v sekundi dvajset in gremo akcija pred hotel in čakati zapoznelce. Spili smo vodko, nato še welcome drink, v turbo izvedbi za silo pospravili za sabo, pograbili stvari in hitro na bus. Verjamete ali ne, na busu smo bili prej kot oba voznika in naš vodič, se lepo po sedli in čakali.

Malo je bilo živčkov, trgalo nas je pa v nulo. In na levi lahko vidite nad krošnjami streho Amsterdamske arene. Vsi gledali, vsi se čudili in nobeden ni mogel verjeti. Kaj res. To se dogaja. Ali res gremo ali samo sanjamo.

To je to, tu smo, tja se peljemo in vrnitve ni. Adrenalin teče po žilah.

Arena tako velika, da ne znam povedati. Če gre v dvorano Zlatorog 6000 ljudi, je Amsterdam ArenA 7x večja. Sprejme 40.000 ljudi. Celo Celje. In vsi oblečeni v črno. Dress code black. Raj. Resnično raj na Zemlji. Vzdušje že pred dvorano neverjetno. Naš vodič je moral iti po karte, to je bilo verjetno najdaljših pol ure v našem življenu. Davida pa od nikoder. Mi že v elementu, kar povprek smo se slikali.

Naredimo še eno skupinsko in gremo proti našemu vhodu, pred ostalimi pa vrste, vrste in še enkrat vrste. Na naš vhod smo prišli ravno pravi čas, da nismo predolgo čakali, na stopnicah res še zadnjo skupinsko in se podamo noter.

Hitro do omaric, po majice, po kartice za pijačo in akcija. Sedaj pa resno.Ko smo prišli skozi prehod smo samo obstali. WAOUUUUUUUUUUU!!! Nič drugega ko WAOUUUUUUU!!!

Neverjetno, ne vem kaj me je takoj na začetku bolj navdušilo, velikost arene, kako je bila arena spedenana, koliko ljudi je že bilo v areni. Ne vem, res. Vse skupaj je bilo samo stoj in glej.

Oder po celi dolžini na sredini ogromna ...nekaj, *roža, ne vem, res ne vem kako bi opisala*, s stropa visele ogromne meduze, zvočniki takšni, da bi podrli manjšo hišo, ogromni ekrani na vsaki strani. Res ni da ga ni. Odri na tribunah, DJ oder, ki se vrtel v krogu*kar smo pozneje videli*. In to kar smo videli je bila samo polovica dvorane!!!

 In nič od nič efektov. Takšnih in drugačnih. Nič še nismo videli. Takrat še ne. In tempo se je začel dvigovati. Najprej samo tisto prcanje. V nedogled. Dokler se ni spustila tema. Takrat pa... ko je spregovoril tisti glas, za katerega smo vedeli vsi, da to je to. Ko je govoril, zraven so začeli že lightshow-i in ko je rekel: Everything will fade to BLACK. Je bilo pa konec.

Občutki takšni, da jih ne moreš zliti na papir, ko vse to vidiš doživiš. Ob vsakem najmanjšem spominu dobiš kurjo kožo. Ko se spomnem vseh laserjev, ko se spomnem tistih vodometov. Res vodometi sredi arene. Ognjemet že takoj na začetku na zgornjih tribunah. Ko je začelo pokati in se svetiti od zgoraj, meni nič jasno. Najprej samo WTF? Potem pa vidiš na nasprotnih tribunah. Ko je pokalo okoli in okoli. Ljudje pa noreli. Pa še začelo se ni dobro.

Ko pa se je, pa ni dolgo trajalo, da sem prišla s tribun. Kar šla sem, mi je bilo čisto vseeno ali srečam koga izmed poznanih ali ne. Dejansko smo bili vsi tam zaradi ene same stvari. Vsi smo dihali in vsi smo plesali hkrati. V nekem trenutku mi je bilo tako hudo, tako lepo in tako popolno, da sem hotela, ne, mogla sem kričati. Ampak ni šlo. Iz sebe nisem spravila niti najmanjšega piska. Nič. Energija se je pa nabirala in nabirala.

Celo noč. Do jutra smo migali. Najvztrajnejši smo nato po koncu celega partya stali na tribunah in zvesto čakali, če se nas bo mogoče še kdo usmili in spustil kakšen komad, pa je bilo konec. End. Nada. Nula. Ništa. V meni je pa kričalo ŠE, ŠE, ŠE. Še enkrat. Vse. Brez prestanka. Pa nič ni kazalo na to. Nazaj na avtobus. Fertik. Konec zabave.

In tako smo pristali zopet pred hotelom, obujali spomine, ura se je ne vem kdaj obrnila okoli, bilo je treba zapustiti hotel, zapustiti Amsterdam, zapustiti Nizozemsko in se vrniti nazaj v Slovenijo.

Na avtobusu zopet joga na 1001 način, minila je pa vožnja tako hitro da po pravici povedano še vem ne kdaj.

10 glasov.

Že takoj na začetku bom zgoljufala, ker taka pač sem, ampak enostavno mi glasovi ne pustijo, da bi napisala samo 6 stvari, če nas je pa 10. Ne gre to tako, dobiš vse ali pa nobenega.

V tole godljo me je spravil Sakir, ma dobro naj mu bo, ker baje ima roke kot Thor. In Thor mi je všeč.

Naj povem, da moji glasovi nimajo imen, in smo enostavno poimenovani od 1 do 10. Zakaj ni imen, vprašate. Ker nimam imenske domišljije, če to sploh obstaja in ker si ne bi zapomnila. Moj najljubši plišasti medved je imel vsak teden drugo ime.

Začnimo z 1
Za našo veselo grupico sem to jaz. Nekaj izbrani srečnežev me pozna po imenu, za vse ostale sem LazarjevPolžek. Tako, da tistega o ne poimenovanju ne verjeti. Laž. Glede na to, da sem glavna pri bajti že skoraj moram imeti ime, ki je pa itak brez domišljijska pogrutavščina moji brez domišljijskih staršev. Ker vzeti ženski spol moškega imena... where's the fun in that?

Kolikor sem spomnim, sem bila do tretjega razreda osnovne šole sama. V moji glavi blažena tišina, ki so jo zapolnjevale črke iz knjig 5. prijateljev. Lahko pa da tudi ne. Ampak takrat, v tretjem razredu namreč, sem dobila Tetris. In takrat se je pridružil glas 10. 10 ne počne kaj dosti, on je tam in je. Vsake toliko se pa spomni in mi zaigra verjetno vsem znano pesmico. In ko jo slišiš v glavi vsaj 50x zapovrstjo se je pa malo naveličaš.

Po tem, ko sem bila že na tem, da si grem žile prerezati zaradi Tetrisa, včasih se mi je celo zgodilo, da sem pred spanjem pred očmi videla tetris kocke in sem jih sestavljala, da, tudi za to je kriv 10, se nama je pridružila 3.

Ona je kriva za moj fantastičen okus za glasbo. Ona mi je predstavila The Kelly Family. Ne vprašajte, kakšne krokodilje solze so tekle, ko sem morala biti za oba koncerta, ki sta bila v Sloveniji, v bolnici.

Kro-Ko-Di_Lje!

In ko me je minilo to obdobje, sem namesto svojim sošolkam, ki so neustavljivo postale ljubiteljice takrat najstniške Britney Spears in Christine Aguilere, sledila 3 v svet rocka. Nekje do prvega letnika srednje šole sva se odločili, da je Nirvana zakon. Dokler tri leta kasneje nisem dobila v roke enga CDja iz Ambasade Gavioli, ki jo tako prevzel, da ga je uničila v dobrih dveh tednih. In ne zato, ker ji ne bi bili všeč. Do danes se je odločila, da se posluša vse, razen kar je južno od Kolpe.

Na začetku srednje šole se nam je pridružil 4. On je tako bolj, drogeraš. On bi pil alkohol, zvil bi špinel in si ga vzel na easy. Zadnje čase je bolj tiho. Mislim, da mi zameri, ker sem ga za Novo leto malo prevarala ampak, ko steče naslednja kapljica alkohola, mi bo vse odpustil. Sploh, če bo tisti Teran s Krasa. Tistega ima najraje. Njegovi zlati časi so bi v srednji šoli. Takrat sem mu res pustila, da pride do izraza. Zdaj sem pa pridna punca.

Ko sem bila kakšnih miljontič vpisana v prvi letnik faxa se nam je pridružila 7. Ona je kriva za vso dramo z njim. On je prišel na fax, ves visok in blond in modrook in s čudovitim nasmehom, ona pa šoja kot šoja, čisto mahjena na takšne primerke moškega spola. In potem štiri leta drama. Koza ena. Ona je tista, ki skrbi za moje ljubezensko življenje, ki je trenutno tako na psu, da je še pes crknil in so si bolhe poiskale novega lastnika.

Malo in res čisto malo po 7 se je pridružila 8. Sicer je bila že prej malo tu, malo tam, ampak se je bolj kot ne skrivala in je bila čisto sramežljiva. Ampak z njim se je tudi 8 zbudila iz svojega zimskega spanca in od takrat še ni šla spati. Samo bi lahko šla malo, ampak ne razume namigov. Če je kdo z menoj je ona z menoj 24/7. Vedno mi teži, najbolj ponavadi zvečer in čez dan, ko vidi kakšnega hudega fanta ali moškega. Kar prevale začne delati od veselja. Ko je pa treba v akcijo, da dobime tega pripadnika nasprotnega spola, pa tišina. Se zavleče v najtemnejšo luknjo, kar jih najde in ne mrdne, dokler nisma zvečer spet same v postelji. Še ena šoja.

2 kuha. Ona skrbi za to da sem vesela in debela. Sedaj sma sicer sklenile manjši kompromis, da ne bi bile več tako debele in sedaj skrbi, da se ji ne kuha ali jé prevečkrat. In gre ji odlično. Dve kuha fantastično. Enkrat se je sredi noči spomnila, da bi jedla goveje zrezke, pečene medium rare, kot rečejo v fancy restavracijah po Ameriki. In naslednji dan je pripravila takšne zrezke. Prvič. Za vse prste polizati. Večkrat. Tistih rezancev, ki so bili kot priloga nismo niti taknili. Jutri bo delala palačinke. Ne vem, če nam bo uspelo dočakati.

Za zgornji kompromis z 2 skrbi 9. On je malo bolj gejevski. Skrbi, da ne grem ravno kot največji klošar na ulico, malo barve kombinira. On je tisti, ki se sekira, če lasje malo drugače stojijo kot bi morali, in če je lak za nohte okrušen. Odločil se je, da bo skrbel za mojo zadostno rekreacijo. Kar mu včasih uspeva, včasih pač ne. Kakor kdaj. Čeprav vedno bolj, in smo vedno bolj pridni. Verjetno je on razlog, zakaj se tako dobro razumemo z geji. Včasih celo tako dobro, da se 7 zaljubi v kakšnega izmed njih in je potem čisto pokaplana in razočarana, ko izve, kako stvari stojijo.

5 nas vse spravlja ob živce s svojim OCDjem. Zato je tudi 5, da je lahko na sredini. Ker na začetku je bila 6 ampak to ni bilo prav in sta zamenjali mesto. Čeprav nam jo uspe vsaj v 80% utišati, nam pogosto uide iz vajeti in izvaja svoje OCD nasilje nad nami. Ponavadi seveda takrat, ko imamo najmanj časa in ko se nam najbolj mudi. Ker je pač pomembno, da so prtički na krožniku vsi obrnjeni v enako smer in da so minjoni na skrajnem kotu prtička in je žlička postavljena po diagonali glede na krožnik in minjon. Ko te čaka še 9 naročil vročih čokolad. Takrat ja.

Last but not least je 6. On skrbi za moj super smisel za humor. Enostavno fantastičen je. Sebi se včasih tako smejim, hodim okoli z butastim izrazom na obrazu, ampak v sebi se pa tako smejim. Tudi na naš račun se smejim. Priznam, da smo neumni in zakaj bi se samo drugi nam smejali, če se lahko še mi smejimo zraven. Poleg humorja skrbi še za sarkazem, ki ga je razvil do potankosti in so primeri, ko ga še najbolj izučeno uho ne zazna. Jp, tako sofisticirano. Šest imajo vsi radi. Vsi. Enostavno je takšen, da ga moraš imeti rad. Čeprav ponavadi je on bolj grupmy. Ampak ga imamo radi.

Pa sem jih. Popisala vse *gre še enkrat prešteti, da ni koga izpustila, ker se ne bi dobro končalo*. Prešteti, smo vsi, noben pozabljen. Male zmage.

Manjkajo še "pravila" tega žura, za katerega je poskrbel NuckinFuts, ker pač je še zima in ne more na kolo, revež.
Naslednjo pa postavim na govorniški oder Sladko kot Limona.

Zdaj pa 4 pravi, da je bilo dovolj in je čas, da peljeva ostale na balkon pogledati, kakšno je vreme.

Naključni spomin #2

Prvih pet minut v apartmaju na grškem otoku Krf. Med odpiranje potovalk in iskanjem nujnih stvari za prvi čof v vodo.
Polžek: "U glej, Nutella je preživela" in jo pokažem kolegici.
BUM, TRESK, BAM.
Kolegica*strastna ljubiteljca Nutelle*: "Neeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!"

Ampak v Grčijo sem jo pa prinesla. :P

DIY slika

Torej današnji DIY ni nič takšnega, zaradi česar bi bilo treba preveč razmišljati. Kar sem potrebovala je dovolj kondicije in potrpežljivosti za iskanje črk po vseh trgovinah v mestu. Seveda sem jih dobila v zadnji trgovini, ki je 2 metra od doma. Logično, kajne.

Potrebujemo:

 - okvir za slike,
 - bel list papirja,
 - črke nalepke,
 - kondom. *jup, prav ste prebrali*

Tokrat samo slike.

Končni rezultat:

                                                 

Vir ideje

Na koncu koncu se je izkazalo, da sta si precej podobna, ampak to je resnično čisto nenamerno.

Naključni spomin #1

Jaz: "Potem pa v jok, pa na drevo, pa vse igrače s sabo in nikoli več dol!"
Matej: "Potem bom pa vzel sekiro in posekal drevo in te rešil dol z njega in ujel, da ne padeš."
Sweets thing ever.